Številka:
31/DS/2018
Datum:
28.12.2018
Vprašanje – opis problema
Davčni zavezanec, identificiran za
namene DDV in s sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI-1), opravlja
trgovsko dejavnost na ozemlju Slovenije. SI-1 je prav tako
identificiran za namene DDV v Avstriji, vendar na ozemlju Avstrije
nima stalne poslovne enote.
SI-1 je nabavil blago pri
dobavitelju, davčnem zavezancu, identificiranemu za namene DDV in s
sedežem v Sloveniji (v nadaljevanju SI-2) ter ga »takoj« prodal
svojemu kupcu, davčnemu zavezancu, identificiranemu za namene DDV
in s sedežem na Hrvaškem (v nadaljevanju HR).
Blago je SI-2 odpeljal iz Slovenije
na Hrvaško neposredno k HR.
Vprašanje:
·
Ali lahko SI-1 pri transakciji
nabave blaga od SI-2 in prodaji le-tega HR »nastopa« pod avstrijsko
identifikacijsko številko za namene DDV (izvede se t.i. tristranski
posel), kljub temu, da je SI-1 identificiran za namene DDV in ima
sedež v Sloveniji, v kateri se prevoz (dobava) blaga
začne?
Mnenje
Na
podlagi Sklepnih predlogov generalnega pravobranilca Yvesa Bota ter
sodbe Sodišča EU v zadevi C-580/16 (Firma Hans
Bühler) z dne
19.04.2018za to, da se zagotovi »tisto,
kar je nujno za zagotovitev pravilne odmere davka« v državi
članici, v kateri se dobava blaga konča (tj. na Hrvaškem),
zadostuje ugotovitev uporabe treh različnih identifikacijskih
številk za namene DDV. Posledično se lahko uporabi mehanizem
poenostavitve iz 141. člena Direktive Sveta 2006/112/ES, ki
opredeljuje oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Unije
(primerjalno glej 48. člen ZDDV-1), vendar s pridržkom – v skladu z
ustaljeno sodno prakso Sodišča – da se te identifikacijske številke
za namene DDV ne uporabljajo za namene goljufije.
Obrazložitev
Splošno o pridobitvi blaga
znotraj Unije
Direktiva Sveta 2006/112/ES (v nadaljevanju Direktiva) v točki
(b)(i) prvega odstavka 2. člena določa, da so predmet DDV
pridobitve blaga znotraj Unije, ki jih za plačilo na ozemlju države
članice opravi davčni zavezanec, ki deluje kot tak.
2.
člen Direktive
1. Predmet
DDV so naslednje transakcije:
[…]
(b) pridobitve
blaga znotraj Skupnosti, ki jih za plačilo na ozemlju države
članice opravi:
(i) davčni
zavezanec, ki deluje kot tak, ali pravna oseba, ki ni davčni
zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec, ki deluje kot tak, ki
ni upravičen do oprostitve za mala podjetja, predvidene v členih
282 do 292 in ga ne zajema ureditev iz členov 33 ali
36;
[…]
|
3. člen
ZDDV-1
(1) Predmet DDV so naslednje
transakcije:
[…]
2. pridobitve blaga znotraj
Unije, ki jih na ozemlju Slovenije, opravi za
plačilo:
a) davčni zavezanec v okviru
opravljanja svoje ekonomske dejavnosti ali pravna oseba, ki ni
davčni zavezanec, če je prodajalec davčni zavezanec v drugi državi
članici, ki v skladu z zakonodajo te države članice ni oproščen
obračunavanja DDV kot mali davčni zavezanec in ga ne zajema
ureditev iz tretjega, četrtega ali desetega odstavka 20. člena tega
zakona;
|
Pridobitev blaga znotraj Unije je skladno s prvim odstavkom 20.
člena Direktive opredeljena kot »pridobitev pravice do razpolaganja
s premičninami kot lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali
pripelje prodajalec ali pridobitelj ali druga oseba za njun račun,
v drugo državo članico, kot je država, v kateri se pošiljanje ali
prevoz blaga začne«.
20. člen
Direktive
„Pridobitev
blaga znotraj Skupnosti“ pomeni pridobitev pravice do razpolaganja
s premičninami kot lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali
pripelje prodajalec ali pridobitelj ali druga oseba za njun račun,
v drugo državo članico, kot je država, v kateri se pošiljanje ali
prevoz blaga začne.
|
11. člen
ZDDV-1
(1) »Pridobitev blaga znotraj
Unije« pomeni pridobitev pravice razpolaganja na premičninah, kot
da bi bil pridobitelj lastnik, ki jih pridobitelju odpošlje ali
odpelje v Slovenijo iz druge države članice prodajalec ali sam
pridobitelj ali druga oseba za račun enega od njiju.
|
Nadalje Direktiva v 40. do 42. členu
(primerjalno glej 23. člen ZDDV-1) opredeljuje kraj pridobitve
blaga znotraj Unije.
40. člen
Direktive
|
23. člen
ZDDV-1
|
Za
kraj pridobitve blaga znotraj Skupnosti se šteje kraj, kjer se
blago nahaja v trenutku, ko se konča odpošiljanje ali prevoz blaga
pridobitelju.
41. člen
Direktive
Brez
vpliva na določbe člena 40 se šteje, da je kraj pridobitve blaga
znotraj Skupnosti iz člena 2(1)(b)(i) na ozemlju države članice, ki
je izdala identifikacijsko številko DDV, pod katero pridobitelj
opravi to pridobitev, razen če oseba, ki blago pridobi, dokaže,
da je bila pridobitev predmet DDV v skladu s členom
40.
[…]
|
(1) Za kraj pridobitve blaga
znotraj Unije se šteje kraj, kjer se blago nahaja, ko se konča
odpošiljanje ali prevoz osebi, ki ga je pridobila.
(2) Ne glede na prvi odstavek
tega člena se šteje, da je kraj pridobitve blaga znotraj Unije na
ozemlju države članice, ki je izdala identifikacijsko številko za
DDV, pod katero oseba, ki pridobiva blago, opravi to pridobitev,
razen če dokaže, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v drugi
državi članici v skladu s prvim odstavkom tega
člena.
[…]
|
Nadalje pa se v 42. členu Direktive opredeljuje poseben primer
pridobitve blaga za namene kasnejše dobave.
42. člen
Direktive
Prvi
odstavek člena 41 se ne uporablja in se šteje, da je bila
pridobitev blaga znotraj Skupnosti predmet DDV v skladu s členom
40, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) pridobitelj
dokaže, da je opravil to pridobitev za namene kasnejših dobav na
ozemlju države članice, določeni v skladu s členom 40, za katere je
bil kot oseba, ki je dolžna plačati davek v skladu s členom 197,
določena oseba, ki ji je bila opravljena dobava;
(b) pridobitelj
je izpolnil obveznosti, predvidene v členu 265, v zvezi s
predložitvijo rekapitulacijskega poročila.
|
23. člen
ZDDV-1
(4) Ne glede na drugi odstavek
tega člena se šteje, da je bila pridobitev blaga predmet DDV v
skladu s prvim odstavkom tega člena, če pridobitelj:
a) dokaže, da je opravil to
pridobitev za namene poznejše dobave na ozemlju druge države
članice, določene v skladu s prvim odstavkom tega člena, za katero
je bil določen prejemnik blaga kot oseba, ki mora plačati DDV,
in
b) če je izpolnil obveznosti v
zvezi s predložitvijo rekapitulacijskega poročila.
|
Nazadnje, zgolj za tristranske posle se v Direktivi uporablja
posebna določba, tj. 141. člen Direktive (primerjalno glej 48. člen
ZDDV-1). Iz te določbe izhaja, da jih morajo opraviti trije davčni
zavezanci, ki v transakcijah nastopajo z identifikacijsko številko
za DDV v treh različnih državah članicah, s to posebnostjo, da se
prevoz blaga pripiše prvi transakciji.
141. člen
Direktive
Vsaka
država članice sprejme posebne ukrepe, da se DDV ne obračuna za
pridobitev blaga znotraj Skupnosti, ki se v skladu z merili iz
člena 40 opravi na njenem ozemlju, kadar so izpolnjeni naslednji
pogoji:
(a) pridobitev
blaga opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v tej državi članici,
vendar je identificiran za DDV v drugi državi
članici;
(b) pridobitev
blaga se opravi za namene kasnejše dobave tega blaga, ki jo opravi
davčni zavezanec iz točke (a) v isti državi članici;
(c) blago,
ki ga davčni zavezanec iz točke (a) tako pridobi, se neposredno
odpošlje ali odpelje iz druge države članice, kot je tista, v
kateri je identificiran za DDV, in je namenjeno prejemniku nadaljne
dobave;
(d) oseba,
kateri je namenjena nadaljnja dobava blaga je drug davčni zavezanec
ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, identificiran/a za DDV v
isti državi članici;
(e) oseba
iz točke (d) je bila določena v skladu s členom 197 kot oseba, ki
je dolžna plačati davek za dobavo, ki jo opravi davčni zavezanec,
ki nima sedeža v državi članici, v kateri je dolžan
davek.
|
48. člen
ZDDV-1
(2) Od pridobitve blaga znotraj
Unije, ki je v skladu s prvim odstavkom 23. člena tega zakona
opravljena na ozemlju Slovenije, se DDV ne obračuna, kadar so
izpolnjeni naslednji pogoji:
a) pridobitev blaga opravi davčni
zavezanec, ki nima sedeža v Sloveniji, vendar je identificiran za
DDV v drugi državi članici;
b) pridobitev blaga je opravljena za
namene nadaljnje dobave tega blaga, ki jo opravi davčni zavezanec
iz točke a) tega odstavka na ozemlju Slovenije;
c) blago, ki ga davčni zavezanec iz
točke a) tako pridobi, se neposredno odpošlje ali odpelje iz druge
države članice, kot je država, v kateri je identificiran za DDV, in
je namenjeno osebi, ki je prejemnik nadaljnje dobave;
d) prejemnik nadaljnje dobave blaga
je davčni zavezanec ali pravna oseba, ki ni davčni zavezanec,
vendar je identificirana za DDV v Sloveniji, in
e) od nadaljnje dobave blaga, ki jo
na ozemlju Slovenije opravi davčni zavezanec iz točke a) tega
odstavka, mora, v skladu s 4. točko prvega odstavka 76. člena tega
zakona, plačati DDV prejemnik blaga.
|
Bistvo 141. člena Direktive je torej prenos davčnih prihodkov iz
naslova DDV v državo članico, v kateri se opravi končna potrošnja
dobavljenega blaga. Na podlagi navedenega člena Direktive je edina
omejitev, izrecno navedena v členu 141(a) in (e), ta, da
davčni zavezanec, ki opravi kasnejšo dobavo v državo članico kraja
pridobitve blaga znotraj Unije, torej kraja, kjer se dobava konča,
tam nima »sedeža«.
Vendar se v opisanem primeru postavlja vprašanje o upoštevnosti
141. člena Direktive, če ima davčni zavezanec sedež v državi
članici, v kateri se dobava blaga začne, in zlasti o razlagi
točke (c) navedenega člena.
Na zgornjo »dilemo« je Sodišče EU odgovorilo v sodbi C-580/16 z dne 19.04.2018 (Firma Hans Bühler), v kateri
je obravnavalo družbo Firma Hans Bühler, identificirano za namene
DDV in s sedežem v Nemčiji, ki je prav tako bila identificirana za
namene DDV v Avstriji. Družba je pod avstrijsko identifikacijsko
številko za namene DDV pri dobaviteljih s sedežem v Nemčiji
kupovala blago, ki ga je nato prodala davčnemu zavezancu,
identificiranemu za namene DDV na Češkem. Nemški dobavitelji pa so
to blago odpeljali iz Nemčije neposredno končnemu češkemu
pridobitelju na Češko .
Tako je predložitveno nemško sodišče s prvim vprašanjem želelo
izvedeti, ali je treba člen 141(c) Direktive o DDV, ki se
nanaša na oprostitve pri pridobitvah blaga znotraj Unije, razlagati
tako, da pogoj, ki ga ta določba določa za oprostitev, ni
izpolnjen, če ima davčni zavezanec sedež in je identificiran za DDV
v državi članici, iz katere se blago odpošlje ali odpelje, čeprav
ta davčni zavezanec za zadevno pridobitev blaga znotraj Unije
uporablja identifikacijsko številko DDV druge države članice?
Nekateri pomembnejši izseki iz navedene sodbe Sodišča EU:
33 Iz ustaljene
sodne prakse izhaja, da je treba za razlago določbe prava Unije
upoštevati ne le njeno besedilo, ampak tudi kontekst in cilje, ki
jih uresničuje ureditev, katere del je ([…]).
34 V zvezi s
tem bi besedilo člena 141(c) Direktive o DDV lahko samo po
sebi dopuščalo razmišljanje, da če je bilo blago iz postopka v
glavni stvari poslano iz Nemčije v Češko republiko in če je imela
družba Firma Hans Bühler nemško identifikacijsko številko DDV, bi
bilo treba tej družbi zavrniti pravico do oprostitve plačila
DDV.
35 Vendar, kot
Evropska komisija navaja v pisnem stališču, iz konteksta
člena 141(c) Direktive o DDV in iz ciljev te direktive izhaja,
da pogoj, ki ga določa ta določba, določa drugo državo članico, kot
je tista, v kateri je pridobitelj identificiran za DDV za namen
posebne pridobitve, ki jo opravi.
36 V zvezi s
tem je treba člen 141(c) Direktive o DDV v kontekstu drugih
določb Direktive o DDV razširiti na eni strani glede na dejstvo, da
če je bila država članica, iz katere je bilo blago poslano, tudi
država, v kateri je bil pridobitelj identificiran za DDV za
pridobitev blaga, ki je predmet prevoza, bi to pomenilo, da je ta
transakcija potekala v tej državi članici in da je ni mogoče
opredeliti kot „transakcijo znotraj Skupnosti“ v smislu
člena 20, prvi odstavek, Direktive o DDV. V tem primeru naj se
člen 141 Direktive o DDV, ki se nanaša na pridobitve znotraj
Skupnosti, ne bi uporabil.
37 Na drugi
strani, kot je navedel generalni pravobranilec v točki 70
sklepnih predlogov, je treba člen 141(c) Direktive o DDV
razlagati v skladu s členoma 42 in 265 te direktive, ki
določata in dopolnjujeta pogoje za uporabo ukrepa za poenostavitev,
ki je določen v členu 141 Direktive o DDV. V zvezi s tem je
treba navesti, da se člen 265 Direktive o DDV nanaša na državo
članico, ki je pridobitelju dodelila identifikacijsko številko DDV,
pod katero je opravil svoje pridobitve.
38 Iz tega
izhaja, da če je pridobitelj identificiran za DDV v več državah
članicah, je treba za presojo, ali je pogoj, določen v
členu 141(c) Direktive o DDV, izpolnjen, upoštevati
identifikacijsko številko DDV, pod katero je opravil pridobitev
blaga znotraj Skupnosti.
39 Ta razlaga
je v skladu s cilji Direktive o DDV, natančneje ukrepa za
poenostavitev, ki je določen v členih 42, 141, 197 in 265
Direktive o DDV. Na eni strani prehodna ureditev DDV, ki se
uporablja za promet znotraj Skupnosti, ki jo je določila Direktiva
Sveta z dne 16. decembra o dopolnitvi skupnega sistema davka
na dodano vrednost in o spremembi Direktive 77/388/EGS zaradi
odprave davčnih meja (91/680/EGS) (UL, posebna izdaja v
slovenščini, poglavje 9, zvezek 1, st. 160), zagotavlja
prenos davčnih prihodkov na državo članico končne potrošnje
dobavljenega blaga (glej v tem smislu sodbo z dne 14. junija
2017, Santogal M-Comércio e Reparação de Automóveis, C-26/16,
EU:C:2017:453, točka 37 in navedena sodna
praksa).
40 Na drugi
strani je v uvodni izjavi 38 Direktive o DDV navedeno, da je
za obdavčljive posle na domačem trgu, povezane z blagovno trgovino
znotraj Skupnosti, ki jih v prehodnem obdobju opravijo davčni
zavezanci, ki nimajo sedeža na ozemlju države članice, v kateri je
opravljena pridobitev blaga znotraj Skupnosti, vključno z verižnimi
transakcijami, treba sprejeti ukrepe za poenostavitev, ki
zagotavljajo enako obravnavo v vseh državah
članicah.
41 V zvezi s
tem, kot navaja generalni pravobranilec v točki 57 sklepnih
predlogov, je cilj člena 141 Direktive o DDV preprečiti, da bi
moral vmesni gospodarski subjekt zaradi nadaljevanja transakcij,
kot je opredeljeno v tem členu 141, izpolniti obveznosti
identifikacije in predložitve v državi članici, v katero je blago
namenjeno.
42 Glede na
to se ugodnosti ureditve poenostavitve, ki jo določajo
členi 42, 141, 197 in 265 Direktive o DDV, ne sme
zavrniti davčnemu zavezancu, ki opravi pridobitev v
okoliščinah, ki jih določa člen 141 Direktive o DDV, samo
zato, ker je bil ta davčni zavezanec identificiran za DDV tudi v
državi članici, v kateri se pošiljanje ali prevoz blaga znotraj
Skupnosti začne. Kot je generalni pravobranilec navedel v
točki 72 sklepnih predlogov, bi taka zavrnitev ustvarila
veliko razliko v obravnavi davčnih zavezancev in bi neupravičeno
zaostrila opravljanje gospodarskih dejavnosti na podlagi
identifikacij za DDV davčnega zavezanca.
43 Glede na vse
zgornje preudarke je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je
treba člen 141(c) Direktive o DDV razlagati tako, da je pogoj,
ki ga določa, izpolnjen, če ima davčni zavezanec sedež in je
identificiran v državi članici, v kateri se pošiljanje ali prevoz
blaga začne, čeprav ta davčni zavezanec za zadevno pridobitev
znotraj Skupnosti uporablja identifikacijsko številko DDV druge
države članice.
Na podlagi Sklepnih predlogov
generalnega pravobranilca Yvesa Bota ter sodbe Sodišča EU v zadevi
C-580/16 je treba določbe, ki se nanašajo na oprostitev
plačila DDV pri pridobitvah blaga znotraj Unije (tj. določbe 141.
člena Direktive Sveta 2006/112/ES oz. primerjalno 48. člena
ZDDV-1), razlagati kot celoto in v povezavi z določbami, ki se
nanašajo na vsebino rekapitulacijskega poročila, ki ga je treba
skladno z določilom 265. člena Direktive (primerjalno glej 91. člen
ZDDV-1) sestaviti v primeru pridobitve blaga znotraj Unije za
namene kasnejše dobave.
Člen
265 Direktive
1. V
primerih pridobitev blaga znotraj Skupnosti iz člena 42 mora davčni
zavezanec, identificiran za DDV v državi članici, ki mu je izdala
identifikacijsko številko DDV, pod katero izvaja te pridobitve, v
rekapitulacijskem poročilu jasno navesti naslednje
podatke:
(a) svojo
identifikacijsko številko DDV v tej državi članici in pod katero je
opravil pridobitev in kasnejšo dobavo blaga;
(b) identifikacijsko
številko DDV, pod katero je v državi članici, v kateri se
odpošiljanje ali prevoz blaga konča, identificirana oseba, kateri
je davčni zavezanec opravil kasnejšo dobavo;
(c) za
vsako osebo, kateri je bila opravljena kasnejša dobava, skupni
znesek dobav, brez DDV, ki jih je opravil davčni zavezanec v državi
članici, v kateri se odpošiljanje ali prevoz blaga
konča.
2. Vrednost
iz točke (c) odstavka 1 se prijavi za obdobje za predložitev,
določeno v skladu z odstavki (1) do (1b) člena 263, v katerem je
nastala obveznost obračuna DDV.
Besedna zveza, ki jo opredeljuje točka (a) prvega odstavka 265.
člena Direktive, tj. »identifikacijska številka DDV pod katero je
(pridobitelj) opravil (to) pridobitev«, kaže na svobodno izbiro med
različnimi identifikacijskimi številkami za namene DDV. To besedno
zvezo najdemo tudi v 41. členu Direktive (primerjalno glej drugi
odstavek 23. člena ZDDV-1) v zvezi z določitvijo kraja pridobitev
blaga znotraj Skupnosti.
Na podlagi vsega lahko zaključimo, da za to, da se zagotovi tisto,
kar je nujno za zagotovitev pravilne odmere davka v državi članici,
v kateri se dobava blaga konča – tj. na Hrvaškem, zadostuje
ugotovitev uporabe treh različnih identifikacijskih številk za
namene DDV, da se uporabi mehanizem poenostavitve iz 141. člena
Direktive, vendar s pridržkom – v skladu z ustaljeno sodno prakso
Sodišča – da se te identifikacijske številke za namene DDV ne
uporabljajo za namene goljufije.
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano
vrednost (ZDDV-1), Uradni list RS, št.
13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F,
83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H, 90/15-ZDDV-1I in
77/18-ZDDV-1J.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o
davku na dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14, 39/16, 45/16, 86/16 in
50/17.
·
Direktiva Sveta
2006/112/ES (Uradni list EU, št. L
347/06), Direktiva Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št. L
384/06), Direktiva Sveta 2007/75/ES (Uradni list EU, št. L 346/07),
Direktiva Sveta 2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva
Sveta 2008/9/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva Sveta
2008/117/ES (Uradni list EU, št. 14/09), Direktiva Sveta 2009/47/ES
(Uradni list EU, št. L 116/09), Direktive Sveta 2009/69/ES (Uradni
list EU, št. L 175/09), Direktiva Sveta 2009/132/ES (Uradni list
EU, št. L 292/09), Direktiva Sveta 2009/162/EU (Uradni list EU, št.
L 10/10), Direktiva Sveta 2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10),
Direktiva Sveta 2010/45/EU (Uradni list EU, št. L189/10), Direktiva
Sveta 2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10), Direktiva Sveta
2013/42/EU (Uradni list EU, št. L 201/13), Direktiva Sveta
2013/43/EU (Uradni list EU, št. L 201/13), Direktiva Sveta
2013/61/EU (Uradni list EU, št. L 353/13), Direktiva Sveta 2016/856
z dne 25. maja 2016 (Uradni list EU, št. L 142/16), Direktiva Sveta
2018/912 z dne 22. junija 2018 (Uradni list EU, št. L 162/18),
Direktiva Sveta 2018/1695 z dne 6. novembra 2018 (Uradni list EU,
št. L 282/18), Direktiva Sveta 2016/1065 z dne 27. junija 2016
(Uradni list EU, št. L 177/16), Direktiva Sveta 2017/2455 z dne 5.
decembra 2017 (Uradni list EU, št. L 348/17) in Direktiva Sveta
2018/1713 z dne 6. novembra 2018 (Uradni list EU, št. L
286/18).