EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (četrti
senat) v zadevi: C-479/13
Datum: 05.03.2015
V zadevi: Komisija proti
Franciji
Predmet spora:
1 Komisija
s tožbo Sodišču predlaga, naj ugotovi, da Francoska republika z
uporabo nižje stopnje davka na dodano vrednost (v nadaljevanju:
DDV) za dobavo digitalnih (ali elektronskih) knjig ni izpolnila
svojih obveznosti iz členov 96 in 98 Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost (UL L 347, str. 1), kakor je bila
spremenjena z Direktivo Sveta 2010/88/EU z dne 7. decembra
2010 (UL L 326, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o DDV),
v povezavi s prilogama II in III k navedeni direktivi in
Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca
2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112 (UL
L 77, str. 1).
Pravni okvir
Pravo Unije
2 Člen 14
Direktive o DDV v odstavku 1 določa:
„,Dobava blaga‘ pomeni prenos pravice do
razpolaganja s premoženjem v stvareh kot lastnik.“
3 Člen 24(1)
te direktive določa:
„,Opravljanje storitev‘ pomeni vsako
transakcijo, ki ni dobava blaga.“
4 Člen 96
navedene direktive določa:
„Države članice uporabljajo splošno stopnjo DDV,
ki jo določi vsaka država članica kot odstotek od davčne osnove in
je enaka za dobavo blaga in za opravljanje storitev.“
5 Člen 98(1)
in (2) te direktive določa:
„1. Države
članice lahko uporabljajo eno ali dve nižji stopnji.
2. Nižje
stopnje se uporabljajo samo za dobave blaga in opravljanje storitev
iz kategorij, določenih v Prilogi III.
Nižje davčne stopnje se ne uporabljajo za
elektronsko opravljene storitve.“
6 V
Prilogi II k Direktivi o DDV, ki vključuje „[o]kvirni seznam
elektronsko opravljanih storitev iz člena 58 in točke (k)
prvega odstavka člena 59“, pri čemer sta ta člena namenjena
določitvi kraja opravljanja storitev za osebe, ki niso davčni
zavezanci, je v točki 3 navedeno:
„dobava slik, besedil in informacij kot tudi
dajanje baz podatkov na razpolago“.
7 V
prvotni različici Direktive 2006/112 je bilo v Prilogi III, ki
je vsebovala seznam dobav blaga in storitev, za katere se lahko
uporabijo nižje stopnje iz člena 98 te direktive, v
točki 6 navedeno:
„dobava, skupaj s knjižnično izposojo, knjig
(vključno z brošurami, letaki in podobnim tiskanim gradivom,
otroškimi slikanicami, vključno s tistimi za risanje ali barvanje,
glasbenimi deli, tiskanimi ali v rokopisu, zemljevidi in
hidrografskimi ali podobnimi kartami), časopisov in periodičnih
publikacij, razen gradiv, ki so v celoti ali v pretežnem delu
namenjena oglaševanju“.
8 Z
Direktivo Sveta 2009/47/ES z dne 5. maja 2009 (UL L 116,
str. 18) je bila spremenjena Direktiva 2006/112. V uvodni
izjavi 4 Direktive 2009/47 je navedeno:
„Direktivo 2006/112/ES bi bilo treba spremeniti
tudi zato, da bi dovolili uporabo nižjih davčnih stopenj oziroma
izjeme v določenih posebnih okoliščinah, kjer so se takšne znižane
stopnje ali izjeme stalno uporabljale že v preteklosti zaradi
socialnih ali zdravstvenih razlogov, ter da bi sklicevanje na
knjige iz Priloge III k navedeni direktivi prilagodili
tehničnemu napredku.“
9 V
točki 6 Priloge III k Direktivi o DDV je od
1. junija 2009, dne začetka veljavnosti Direktive 2009/47,
navedeno:
„dobava, skupaj s knjižnično izposojo, knjig na
vseh fizičnih nosilcih (vključno z brošurami, letaki in podobnim
tiskanim gradivom, otroškimi slikanicami, vključno s tistimi za
risanje ali barvanje, glasbenimi deli, tiskanimi ali v rokopisu,
zemljevidi in hidrografskimi ali podobnimi kartami), časopisov in
periodičnih publikacij, razen gradiv, ki so v celoti ali v
pretežnem delu namenjena oglaševanju“.
10 Izvedbena
uredba št. 282/2011 v členu 7(1) in (2)
določa:
„1. ,Elektronsko
opravljene storitve‘ iz Direktive [o DDV] vključujejo storitve, ki
se opravljajo s pomočjo medmrežja ali elektronskega omrežja in
katerih lastnosti omogočajo, da se v veliki meri opravljajo
avtomatizirano in z minimalnim človeškim posredovanjem in v
odsotnosti informacijske tehnologije ne bi mogle
obstajati.
2. Z
odstavkom 1 je zajeto zlasti naslednje:
[…]
(f) storitve,
navedene v Prilogi I.“
11 Priloga I
k Izvedbeni uredbi št. 282/2011, naslovljena „Člen 7 te
uredbe“, v točki 3 določa:
„Točka 3 Priloge II k Direktivi [o
DDV]:
[…]
(c) digitalizirana
vsebina knjig in drugih elektronskih publikacij;
[…]“
Francosko pravo
12 Člen 278-0a
splošnega davčnega zakonika (Code général des impôts) v različici,
veljavni ob izteku roka, določenega v obrazloženem mnenju, ki je
bilo 25. oktobra 2012 naslovljeno na Francosko republiko (v
nadaljevanju: CGI), določa:
„[DDV] se obračuna po nižji stopnji 5,5 %
za:
A. – transakcije nakupa, uvoza, pridobitve
znotraj Skupnosti, prodaje, dobave, provizije, posredovanja ali
podobne transakcije glede:
[…]
3. knjig,
vključno z njihovim najemom. Ta točka 3° se nanaša na knjige
na kakršnemkoli fizičnem nosilcu, vključno s knjigami, prenesenimi
s spleta.
[…]“
Predhodni postopek in postopek pred
Sodiščem
13 Komisija je
ocenila, da je razširitev ugodnosti nižje stopnje DDV na
transakcije v zvezi s knjigami, prenesenimi s spleta, pri čemer je
obdavčljivi dogodek nastal s 1. januarjem 2012, v nasprotju z
Direktivo o DDV. Zato je na Francosko republiko 4. julija 2012
naslovila uradni opomin. Ta država članica je nanj odgovorila z
dopisom z dne 3. avgusta 2012.
14 Komisija je
25. oktobra 2012 izdala obrazloženo mnenje, s katerim je
Francosko republiko pozvala, naj v enem mesecu od prejema tega
mnenja sprejme potrebne ukrepe za uskladitev z njim. Ta država
članica je nanj odgovorila z dopisom z dne 23. novembra
2012.
15 Ker Komisija
s pojasnili, ki jih je podala Francoska republika, ni bila
zadovoljna, je vložila to tožbo.
16 S sklepom
predsednika Sodišča z dne 6. februarja 2014 je bila Kraljevini
Belgiji dovoljena intervencija v podporo predlogom Francoske
republike.
Tožba
Uvodne ugotovitve
17 Komisija
pojasnjuje, da je treba dobavo digitalnih ali elektronskih knjig
razumeti kot odplačno dobavo, pri kateri se s spletnega mesta
prenesejo ali pretočno predvajajo (streaming) knjige v
elektronski obliki, ki si jih je mogoče ogledati z računalnikom,
pametnim telefonom, bralnikom elektronskih knjig ali katerim koli
drugim bralnim sistemom (v nadaljevanju: dobava elektronskih
knjig).
18 Francoska
republika trdi, da je opredelitev digitalnih ali elektronskih
knjig, za katere je v skladu s členom 278-0(a) CGI mogoče
uporabiti nižjo stopnjo DDV, ožja od tiste, ki jo je uporabila
Komisija. Ta država članica meni, da se nižja stopnja DDV v skladu
s to določbo uporablja le za t. i. „homotetične“ knjige, torej
knjige, ki so podobne natisnjenim knjigam ali knjigam na drugem
fizičnem nosilcu in se od njih razlikujejo le po nekaterih
elementih, ki so neločljivo povezani z njihovo obliko.
19 Glede tega
je treba ugotoviti, da zgolj na podlagi okoliščine, da bi se
člen 278-0(a) CGI, kar zadeva digitalne ali elektronske
knjige, uporabljal le za homotetične knjige, ni mogoče šteti, da se
Komisija s tožbo nujno sklicuje na širšo kategorijo digitalnih ali
elektronskih knjig od tiste, za katero se na podlagi te določbe
uporablja nižja stopnja DDV. Digitalne ali elektronske knjige, na
katere se sklicuje Komisija v tožbi, so namreč opredeljene glede na
način njihove dobave. Francoska republika pa ne zanika, da so glede
na to merilo homotetične knjige tiste, na katere se sklicuje
Komisija v tožbi.
20 Poleg tega,
čeprav je v členu 278-0(a) CGI uporabljen izraz „prenos“, ta
država ne trdi, da je dobava knjig s pretočnim predvajanjem
izključena iz področja uporabe te določbe.
21 V teh
okoliščinah preizkusa tožbe ni treba omejiti na ožjo kategorijo
digitalnih ali elektronskih knjig od tiste, ki jo je Komisija
opredelila v tožbi.
Vsebinska presoja
22 Komisija
trdi, da je to, da je Francoska republika uporabila nižjo stopnjo
DDV za dobavo elektronskih knjig, v nasprotju s
členoma 96 in 98 Direktive o DDV v povezavi s
prilogama II in III k navedeni direktivi in Izvedbeno uredbo
št. 282/2011.
23 Ta
institucija navaja, da se lahko v skladu s členom 98(2), prvi
pododstavek, Direktive o DDV nižje stopnje DDV uporabljajo samo za
dobave blaga in opravljanje storitev, določenih v Prilogi III
k tej direktivi. Dobava elektronskih knjig pa naj ne bi spadala na
področje uporabe navedene priloge in naj zato zanjo ne bi bilo
mogoče uporabiti nižje stopnje DDV. To razlago naj bi potrjeval
člen 98(2), drugi pododstavek Direktive o DDV, ki izključuje
uporabo nižje stopnje DDV za elektronsko opravljene
storitve.
24 Francoska
republika ob podpori Kraljevine Belgije izpodbija razlago zadevnih
določb Direktive o DDV, ki jo je uporabila Komisija. Ti državi
članici menita, da je dobava elektronskih knjig zajeta s
točko 6 Priloge III k Direktivi o DDV, zato naj zanjo ne
bi bilo mogoče uporabiti nižje stopnje DDV.
25 Glede tega
je treba opozoriti, da člen 96 Direktive o DDV določa, da se
enaka stopnja DDV, to je splošna stopnja, uporabi za dobavo blaga
in opravljanje storitev. Z odstopanjem od tega načela
člen 98(1) te direktive državam članicam priznava možnost
uporabiti eno ali dve nižji stopnji DDV. V skladu z
odstavkom 2, prvi pododstavek, tega člena se lahko nižje
stopnje DDV uporabljajo samo za dobavo blaga in opravljanje
storitev iz kategorij, določenih v Prilogi III k Direktivi o
DDV (sodba K, C-219/13, EU:C:2014:2207, točki 21 in
22).
26 Glede
trditve Francoske republike in Kraljevine Belgije, da je dobava
elektronskih knjig zajeta s točko 6 Priloge III Direktive
o DDV, je treba opozoriti, da je treba pri določitvi področja
uporabe določbe prava Unije upoštevati hkrati njeno besedilo, njen
smisel in njene cilje (glej zlasti sodbo NCC Construction Danmark,
C-174/08, EU:C:2009:669, točka 23 in navedena sodna
praksa).
27 Poudariti je
treba, da je v tej Prilogi III v točki 6 v kategoriji
storitev, za katere je mogoče uporabiti nižje stopnje DDV, izrecno
navedena „dobava knjig na vseh fizičnih nosilcih“. Iz besedila te
točke tako izhaja, da je mogoče nižjo stopnjo DDV uporabiti za
transakcijo, pri kateri se dobavi knjiga na fizičnem nosilcu. Kot
pravilno ugotavlja Komisija, bi se s kakršno koli drugačno razlago
odvzel smisel besedni zvezi „na vseh fizičnih nosilcih“ iz navedene
točke.
28 Čeprav je
sicer za branje elektronske knjige potreben fizični nosilec, kot je
računalnik, pa tak nosilec ni vključen v dobavo elektronskih
knjig.
29 Iz tega je
razvidno, da področje uporabe te točke 6 v skladu z njenim
besedilom ne zajema dobave elektronskih knjig.
30 To razlago
potrjuje sobesedilo navedene določbe. Ta namreč pomeni odstopanje
od načela, da države članice za transakcije, ki se obdavčijo z DDV,
uporabijo splošno stopnjo DDV, in jo je torej treba razlagati ozko
(glej zlasti sodbo Komisija/Španija, C-360/11, EU:C:2013:17,
točka 18 in navedena sodna praksa).
31 Kot pravilno
poudarjata Francoska republika in Kraljevina Belgija, je bil sicer
pri razširitvi – po spremembi, uvedeni z Direktivo
2009/47 – področja uporabe točke 6 Priloge III k
Direktivi o DDV na „dobavo knjig na vseh fizičnih nosilcih“ cilj
zakonodajalca Evropske unije, kot je razvidno iz uvodne
izjave 4 Direktive 2009/47, da bi se sklicevanje na „knjige“
iz te točke pojasnilo in prilagodilo tehničnemu
napredku.
32 Prav tako je
navedeni zakonodajalec, kot pravilno trdi Francoska republika, s
sprejetjem Priloge III k Direktivi 2006/112 želel zagotoviti,
da se lahko za bistveno blago ter blago in storitve, ki ustrezajo
socialnim ali kulturnim ciljem, uporabi nižja stopnja DDV, če to ne
pomeni tveganja ali pomeni le nizko stopnjo tveganja za
izkrivljanje konkurence (glej v tem smislu sodbo
Komisija/Nizozemska, C-41/09, EU:C:2011:108,
točka 52).
33 Vendar se
je, kot izhaja iz člena 98(2), drugi pododstavek, Direktive o
DDV, odločil tudi izključiti vsakršno možnost uporabe nižje stopnje
DDV za „elektronsko opravljene storitve“.
34 Dobava
elektronskih knjig pa je „elektronsko opravljena storitev“ v smislu
tega člena 98(2), drugi pododstavek.
35 Po eni
strani namreč v skladu s členom 24(1) Direktive o DDV
„opravljanje storitev“ pomeni vsako transakcijo, ki ni dobava
blaga, medtem ko v skladu s členom 14(1) te direktive „dobava
blaga“ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v
stvareh kot lastnik. V nasprotju s trditvami Francoske republike pa
dobave elektronskih knjig ni mogoče šteti za „dobavo blaga“ v
smislu zadnjenavedene določbe, ker elektronske knjige ni mogoče
šteti za premoženje v stvareh. Kot namreč izhaja iz točke 28
te sodbe, fizični nosilec, ki bi omogočal branje te knjige in bi ga
bilo mogoče šteti za „premoženje v stvareh“, ni vključen v dobavo.
Iz tega je razvidno, da je treba v skladu s tem členom 24(1)
dobavo elektronskih knjig šteti za opravljanje storitev.
36 Po drugi
strani v skladu s členom 7(1) Izvedbene uredbe
št. 282/2011 elektronsko opravljene storitve v smislu
Direktive o DDV pomenijo „storitve, ki se opravljajo s pomočjo
medmrežja ali elektronskega omrežja in katerih lastnosti omogočajo,
da se v veliki meri opravljajo avtomatizirano in z minimalnim
človeškim posredovanjem in v odsotnosti informacijske tehnologije
ne bi mogle obstajati“. Ugotoviti je treba, da dobava elektronskih
knjig ustreza tej opredelitvi.
37 Ta razlaga
je potrjena s točko 3 Priloge II k Direktivi o DDV v
povezavi s členom 7(1) in (2) navedene izvedbene uredbe in
točko 3 iz njene Priloge I, iz katere je razvidno, da je
dobava digitalizirane vsebine knjig tovrstna storitev.
38 Temu ne
nasprotuje dejstvo, da Priloga II k Direktivi o DDV vsebuje
okvirni seznam elektronsko opravljanih storitev iz
členov 58 in 59, prvi odstavek, točka (k), Direktive o
DDV. Okoliščina, da so v tej prilogi naštete le elektronske
storitve, ki so upoštevne za uporabo dveh zadnjenavedenih določb,
namreč ne vpliva na samo naravo teh storitev.
39 Poleg tega
je, kot izhaja iz besedila člena 7(1) Izvedbene uredbe
št. 282/2011, v okviru te določbe namen sklicevanja na
storitve, naštete v točki 3 Priloge II k Direktivi o DDV,
določiti elektronsko opravljene storitve, ki so zajete z Direktivo
o DDV na splošno in ne le z nekaterimi določbami te
direktive.
40 Ker je
dobava elektronskih knjig „elektronsko opravljena storitev“ v
smislu člena 98(2), drugi pododstavek, Direktive o DDV in ker
ta določba izključuje vsakršno možnost uporabe nižje stopnje DDV za
take storitve, točke 6 Priloge III k Direktivi o DDV ni
mogoče razlagati tako, da na svoje področje uporabe vključuje
dobavo elektronskih knjig, ne da bi se napačno razlagal namen
zakonodajalca Unije, da se za te storitve ne uporabi nižja stopnja
DDV.
41 Iz tega je
razvidno, da ob upoštevanju tako besedila točke 6
Priloge III k Direktivi o DDV kot njenega sobesedila in ciljev
ureditve, v katero ta določba spada, te točke ni mogoče razlagati
tako, da na svoje področje uporabe vključuje dobavo elektronskih
knjig.
42 V nasprotju
s trditvami Francoske republike in Kraljevine Belgije ta razlaga ni
omajana z načelom davčne nevtralnosti, s katerim je zakonodajalec
Unije na področju DDV izrazil splošno načelo enakega obravnavanja
(sodba NCC Construction Danmark, EU:C:2009:669, točka 41 in
navedena sodna praksa).
43 Načelo
davčne nevtralnosti namreč ne dopušča razširitve področja uporabe
nižje stopnje DDV brez nedvoumne določbe (glej v tem smislu sodbo
Zimmermann, C-174/11, EU:C:2012:716, točka 50 in navedena
sodna praksa). Točka 6 Priloge III k Direktivi o DDV pa
ni določba, ki bi nedvoumno razširjala področje uporabe nižjih
stopenj DDV na dobavo elektronskih knjig. Nasprotno, kot je
razvidno iz točke 41 te sodbe, taka dobava ni zajeta s to
določbo.
44 Ker prav
tako ni sporno, da dobava elektronskih knjig ne spada v nobeno
drugo kategorijo opravljanja storitev iz Priloge III k
Direktivi o DDV, uporaba nižje stopnje DDV za tako dobavo ni v
skladu s členom 98(2) Direktive o DDV.
45 Iz tega
sledi, da je tožba Komisije utemeljena.
46 Zato je
treba ugotoviti, da Francoska republika z uporabo nižje stopnje DDV
za dobavo elektronskih knjig ni izpolnila svojih obveznosti iz
podlagi členov 96 in 98 Direktive o DDV v povezavi s
prilogama II in III k navedeni direktivi in Izvedbeno uredbo
št. 282/2011.
Stroški
47 V skladu s
členom 138(1) Poslovnika Sodišča se neuspeli stranki na
predlog naloži plačilo stroškov. Ker je Komisija predlagala, naj se
Francoski republiki naloži plačilo stroškov, in ker ta s predlogi
ni uspela, nosi svoje stroške in se ji naloži plačilo stroškov
Komisije.
48 V skladu s
členom 140(1) tega poslovnika države članice in institucije,
ki so intervenirale v postopku, nosijo svoje stroške. Kraljevina
Belgija zato nosi svoje stroške.
Iz teh razlogov je Sodišče (četrti senat)
razsodilo:
1. Francoska
republika z uporabo nižje stopnje davka na dodano vrednost za
dobavo digitalnih ali elektronskih knjig ni izpolnila svojih
obveznosti iz členov 96 in 98 Direktive Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/88/EU z
dne 7. decembra 2010, v povezavi s prilogama II in III k
navedeni direktivi in Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 282/2011
z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za
Direktivo 2006/112.
2. Francoska
republika nosi svoje stroške in se ji naloži plačilo stroškov
Evropske komisije.
3. Kraljevina
Belgija nosi svoje stroške.