Številka:
27/DS/2013
Datum:
17.06.2013
Vprašanje – opis problema
Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s sedežem v
Sloveniji (v nadaljevanju SI), je v mesecu aprilu 2011 prejel
storitev davčnega svetovanja od davčnega zavezanca,
identificiranega za namene DDV in s sedežem v Nemčiji (v
nadaljevanju DE). Čeprav se kot kraj opravljanja storitve opredeli
ozemlje Slovenije, je DE je za izvedeno transakcijo obračunal
nemški DDV, SI pa v Sloveniji ni izpolnil svoje davčne obveznosti
(obračunal DDV, hkrati bi lahko tudi v celoti uveljavil pravico do
odbitka DDV). SI izpolnjuje davčne obveznosti iz naslova DDV v
mesečnih davčnih obdobjih.
SI je navedeno napako ugotovil v mesecu juniju 2013, ki jo bo
odpravil v navedenem davčnem obdobju skladno z določili 88.b člena
ZDDV-1.
Nastalo napako bo SI odpravil na način, da bo izkazal obračunsko
obveznost in pravico do odbitka DDV, hkrati pa bo obračunal
pripadajoče zamudne obresti za premalo izkazan – obračunan in
plačan DDV v davčnem obdobju meseca aprila 2011.
Vprašanje:
·
Ali lahko SI uveljavi pravico do odbitka DDV za navedeno
transakcijo v davčnem obdobju meseca junija 2013 glede na to, da
drugi odstavek 67. člena ZDDV-1 določa prekluzivni rok v povezavi z
uveljavitvijo pravice do odbitka DDV (december 2012?)?
Mnenje
Skladno s sodno prakso Sodišča EU načelo nevtralnosti DDV v primeru
prepoznega obračuna DDV ne dopušča sankcije zavrnitve pravice do
odbitka DDV, vendar pa dopušča naložitev zamudnih obresti, pod
pogojem da ta sankcija spoštuje načelo sorazmernosti.
Obrazložitev
1.
Obdavčljivi dogodek in
nastanek obveznosti obračuna DDV
32. in 33. člen ZDDV-1 opredeljujeta
pojem in nastanek obračunske obveznosti za dobave blaga ali
storitev.
V. OBDAVČLJIVI DOGODEK IN
OBVEZNOST OBRAČUNA DDV
32. člen ZDDV-1
(splošne določbe)
(1) »Obdavčljivi dogodek« pomeni
dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za
nastanek obveznosti obračuna DDV.
(2) »Obveznost obračuna DDV«
nastane, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od
osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi je plačilo lahko
odloženo.
33. člen ZDDV-1
(dobave blaga ali
storitev)
(1) Obdavčljivi dogodek in
s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno
ali so storitve opravljene.
Z nastankom obdavčljivega dogodka so
izpolnjeni pravni pogoji za nastanek obveznosti obračuna DDV.
Obdavčljivi dogodek in obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago
dobavljeno ali so storitve opravljene.
V opisanem primeru je DE storitev
opravil v aprilu 2011, kar pomeni da je v aprilu 2011 nastal
obdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV. SI se šteje za
plačnika DDV skladno z določili 3. točke prvega odstavka 76. člena
ZDDV-1 (gre za t.i. obrnjeno davčno breme).
1. Obveznost
plačila
76. člen ZDDV-1
(osebe, ki morajo plačati
DDV)
(1) DDV mora
plačati:
[…]
3. vsak davčni zavezanec ali
pravna oseba, ki ni davčni zavezanec, je pa identificirana za
namene DDV, katerima se opravijo storitve iz prvega odstavka 25.
člena tega zakona, če te storitve opravi davčni zavezanec, ki nima
sedeža v Sloveniji;
[…]
2.
Pravica do odbitka
DDV
Pravica do odbitka je sestavni del
sistema DDV, ki je načeloma ni mogoče omejiti. Kot je določeno v
besedilu drugega odstavka 67. člena ZDDV-1 se pravica do odbitka
DDV načeloma uveljavlja v obdobju, v katerem je nastala, in sicer v
času ko nastane obveznost obračuna DDV. Kljub temu pa lahko davčni
zavezanec, ki ne opravi odbitka DDV v tem davčnem obdobju, odbije
ta znesek DDV kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje
kot v zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v
katerem je pridobil pravico do odbitka DDV (t.i. prekluzivni rok).
Naveden rok je skladen z določili Direktive Sveta 2006/112/ES, saj
le-ta ne onemogoča ali čezmerno otežuje uveljavljanje pravice do
odbitka DDV.
IX. ODBITEK DDV
1. Nastanek in obseg pravice do
odbitka
62. člen
(nastanek pravice do odbitka
DDV)
Pravica do odbitka DDV nastane
v trenutku, ko nastane obveznost obračuna
DDV.
67. člen
(uveljavljanje pravice do
odbitka)
[…]
(2) Davčni zavezanec opravi
odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za dano
davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem
obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v skladu
s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi
odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV
kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v
zadnjem davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem
je pridobil pravico do odbitka DDV.
Podrobnejša določila v povezavi s 67. členom ZDDV-1 opredeljuje
107. člen PZDDV.
107. člen PZDDV
(67. člen ZDDV-1)
[…]
(4) Kot odbitek DDV se šteje tudi
znesek DDV, ki ga je davčni zavezanec kot naročnik ali kupec
oziroma kot prejemnik blaga ali storitev plačal v skladu z 2. in 4.
točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 76. člena ter 76.a
členom ZDDV-1. Kot odbitek DDV se šteje tudi znesek DDV, ki ga
je davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, kot prejemnik
storitve plačal v skladu s 3. točko prvega odstavka 76. člena
ZDDV-1, razen zneska DDV, ki ga je plačala oseba iz d) točke
prvega odstavka 4. člena ZDDV-1.
(5) Davčni zavezanec iz
prejšnjega odstavka, ki mora plačati DDV kot naročnik, kupec ali
prejemnik blaga oziroma storitev, mora za uveljavljanje pravice
do odbitka DDV do roka za predložitev obračuna DDV imeti račun ali
drug dokument, ki vsebuje podatke, potrebne za zagotovitev
pravilnega obračuna DDV, in v obračunu DDV izkazati podatek o
znesku DDV, ki ga je dolžan plačati.
[…]
V opisanem primeru bi ob pravilni določitvi kraja opravljanja
storitve ter upoštevanju nastanka obdavčljivega dogodka in
obveznosti obračuna DDV SI pridobil pravico do odbitka DDV v
davčnem obdobju april 2011. V kolikor pravice do odbitka DDV ne bi
opravil v tem davčnem obdobju, bi lahko odbitek uveljavil
najpozneje do konca decembra 2012 (ki predstavlja zadnje davčno
obdobje koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je pridobil
pravico do odbitka DDV).
Ker nam določila ZDDV-1 (in PZDDV) ne dajejo »neposrednega«
odgovora na vprašanje v opisanem primeru, branje besedila drugega
odstavka 67. člena ZDDV-1 pa lahko privede do napačnih zaključkov,
si lahko pomagamo tudi s sodno prakso Sodišča EU. Le-to je že v
mnogih (raz)sodbah pojasnilo, da načelo nevtralnosti terja, da mora
biti davčni zavezanec razbremenjen plačila DDV, ki ga plača v
okviru »obrnjenega davčnega bremena«, tj. po sedežu prejemnika
storitve. Ena izmed takšnih sodb je tudi sodba Sodišča EU v zadevi
C-284/11 z dne 12.07.2012 (EMS-Bulgaria Transport OOD) glede
zavrnitve pravice do odbitka DDV kot posledica izteka prekluzivnega
roka v primeru obrnjenega davčnega bremena, kadar davčni zavezanec
prepozno obračuna DDV (v nadaljevanju citiranje nekaterih točk
navedene sodbe):
»67 Ob tem je treba spomniti, da
čeprav lahko države članice določijo sankcije zaradi
neizpolnjevanja obveznosti, ki so potrebne za pravilno pobiranje
davka in za preprečevanje davčnih utaj, te sankcije ne smejo
preseči tega, kar je nujno potrebno za dosego tega cilja (glej v
tem smislu zgoraj navedeni sodbi Ecotrade, točki 65 in 67, in
Dankowski, točka 37).
68 Glede sankcije v obliki
popolne zavrnitve pravice do odbitka je treba poudariti, da skupni
sistem DDV, kot to izhaja iz točke 43 te sodbe, zagotavlja popolno
nevtralnost glede obdavčenja vseh gospodarskih dejavnosti, ki
davčnega zavezanca razbremeni plačila DDV, ki ga je dolžan
obračunati ali ga je obračunal v okviru vseh svojih gospodarskih
dejavnosti v skladu s členom 167 Direktive DDV.
69 Države članice pa morajo v
skladu z načelom sorazmernosti imeti možnost uporabiti ukrepe, ki
ob tem, da omogočajo, da se dejansko doseže cilj, ki mu sledi
nacionalno pravo, čim manj škodujejo ciljem in načelom, ki jih
določa zakonodaja Skupnosti, kot je temeljno načelo pravice do
odbitka DDV (glej sodbo z dne 10. julija 2008 v zadevi Sosnowska,
C-25/07, ZOdl., str. I-5129, točka 23).
70 Glede na prevladujoči položaj,
ki ga ima pravica do odbitka v skupnem sistemu DDV, bi bila taka
sankcija nesorazmerna, če se izkaže, da ne gre za utajo ali ni bil
oškodovan državni proračun.
71 Kot namreč izhaja iz sodne
prakse, navedene v točki 62 te sodbe, je treba načeloma odbitek
vstopnega DDV odobriti, če so izpolnjene vsebinske zahteve, tudi če
nekaterih postopkovnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili.
Drugače bi bilo samo, če zaradi kršitve takih postopkovnih zahtev
ne bi bilo mogoče predložiti trdnega dokaza, da so bile vsebinske
zahteve izpolnjene. Vendar v postopku v glavni stvari očitno ne gre
za to (glej po analogiji sodbo z dne 27. septembra 2007 v zadevi
Collée, C-146/05, ZOdl., str. I-7861, točka 31).
[…]
74 Zakasnel obračun DDV sam po
sebi ni utaja, za obstoj katere se po eni strani zahteva, da je
kljub izpolnitvi pogojev, ki jih predvidijo ustrezne določbe
Direktive DDV in nacionalne zakonodaje, s katero se prenaša ta
direktiva, rezultat sporne transakcije pridobitev davčne ugodnosti,
katere dodelitev bi nasprotovala cilju, ki mu sledijo te določbe,
po drugi strani pa mora biti iz več objektivnih dejavnikov
razvidno, da je bistveni cilj spornih transakcij pridobitev davčne
ugodnosti (glej v tem smislu sodbo z dne 21. februarja 2006 v
zadevi Halifax in drugi, C-255/02, ZOdl., str. I-1609, točki 74 in
75, in zgoraj navedeno sodbo Klub, točka 49).
75 Plačilo zamudnih obresti je
lahko ustrezna sankcija, če ne presega tega, kar je nujno potrebno
za dosego cilja iz točke 67 te sodbe, in sicer pravilno pobiranje
DDV in preprečevanje davčnih utaj.
76 Kot izhaja iz točke 68 in
naslednjih te sodbe, je takšna sankcija nesorazmerna, če je celotni
znesek zahtevanih obresti enak znesku odbitega davka, kar v bistvu
davčnemu zavezancu odvzame pravico do odbitka. Predložitveno
sodišče presoja sorazmernost sankcije«
Zaključek: Pojasnila / ugotovitve Sodišča EU lahko
apliciramo na vse primere obrnjenega davčnega bremena – primeroma
tudi pri obdavčenih pridobitvah blaga znotraj Unije kot tudi pri
vseh ostalih prenosih davčnega bremena, kadar davčni zavezanec, ki
nima sedeža v Sloveniji, ne plača DDV v skladu z določili 76. člena
ZDDV-1 ter pri prenosu davčnega bremena skladno z določili 76.a
člena ZDDV-1.
Veljavna zakonodaja (ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter
ostali predpisi v času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano vrednost
(ZDDV-1), Uradni list RS, št. 13/11-UPB3,
18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F in
83/12-ZDDV-1G.
·
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na
dodano vrednost (PZDDV), Uradni list RS, št. 141/06,
52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11,
106/11, 108/11 in 102/12.
·
Direktiva Sveta
2006/112/ES,(Uradni list EU, št. L 347/06), Direktiva
Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št. L 384/06), Direktiva Sveta
2007/75/ES (Uradni list EU, št. L 346/07), Direktiva Sveta
2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva Sveta 2008/9/ES
(Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva Sveta 2008/117/ES (Uradni
list EU, št. 14/09), Direktiva Sveta 2009/47/ES (Uradni list EU,
št. L 116/09), Direktive Sveta 2009/69/ES (Uradni list EU, št. L
175/09), Direktiva Sveta 2009/132/ES (Uradni list EU, št. L
292/09), Direktiva Sveta 2009/162/EU (Uradni list EU, št. L 10/10),
Direktiva Sveta 2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10), Direktiva
Sveta 2010/45/EU (Uradni list EU, št. L189/10) in Direktiva Sveta
2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10).