Pojasnilo DURS, št.
4230-598441/2013-1, 14. 11. 2013
Na
vprašanje v zvezi z upoštevanjem prekluzivnega roka za
uveljavljanje pravice do odbitka DDV pri pridobitvah blaga znotraj
Unije in v primerih, ko je prejemnik blaga ali storitev določen kot
plačnik DDV, pojasnjujemo:
Če
se v postopku davčnega nadzora ugotovi, da v primeru pridobitve
blaga znotraj Unije ali v primeru mehanizma obrnjene davčne
obveznosti DDV ni bil obračunan, se davčnemu zavezancu naloži
plačilo davka. Ker DDV ni bil obračunan pravočasno, se davčnega
zavezanca lahko z globo kaznuje za prekršek. Če ni ugotovljeno, da
je transakcija izvedena z namenom goljufije oziroma zlorabe določb
ZDDV-1, lahko davčni zavezanec uveljavlja pravico do odbitka tega
DDV. Navedeno velja tudi, če je prekluzivni rok za uveljavljanje
odbitka DDV že potekel.
Davčni zavezanec, ki sam ugotovi, da v obravnavnih primerih ni
pravočasno obračunal DDV, lahko ugotovljeno napako popravi v
tekočem obračunu DDV v skladu z 88.b členom ZDDV-1, hkrati pa lahko
uveljavlja tudi pravico do odbitka tega DDV. Navedeno velja tudi,
če je prekluzivni rok že potekel. Od zneska obračunanega DDV, ki je
predmet popravka, obračuna in plača predpisane obresti, povečane za
ustrezni pribitek. Davčni zavezanec se v tem primeru lahko
razbremeni odgovornosti za prekršek.
Če
davčni zavezanec v obravnavanih primerih pravočasno obračuna DDV,
pravice do odbitka pa ne uveljavlja takoj, se prekluzivni rok
upošteva.
Po
določbi 62. člena Zakona o davku na dodano vrednost – ZDDV-1
(Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 14/13
in 46/13-ZIPRS1314-A) nastane pravica do odbitka DDV v trenutku, ko
nastane obveznost obračuna DDV. Pravica do odbitka DDV je bistven
del sistema DDV in načeloma ne sme biti omejena. Sistem odbitkov
ima namen davčnega zavezanca v celoti razbremeniti bremena DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v okviru vseh gospodarskih dejavnost,
s čimer se zagotavlja nevtralnost obdavčitve z DDV.
ZDDV-1 v drugem odstavku 67. člena določa, da davčni zavezanec
opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, ki ga dolguje za
dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v
istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se lahko uveljavlja v
skladu s prvim odstavkom tega člena. Če davčni zavezanec ne opravi
odbitka DDV v tem davčnem obdobju, lahko odbije ta znesek DDV
kadarkoli po tem davčnem obdobju, vendar ne pozneje kot v zadnjem
davčnem obdobju koledarskega leta, ki sledi letu, v katerem je
pridobil pravico do odbitka DDV.
S
potekom prekluzivnega roka premalo skrben davčni zavezanec, ki ni
zahteval odbitka vstopnega davka, izgubi pravico do odbitka DDV.
Možnost uveljavljanja pravice do odbitka brez kakršnih koli
omejitev bi nasprotovala načelu pravne varnosti, ki zahteva, da se
davčnega položaja davčnega zavezanca glede njegovih pravic in
obveznosti nasproti davčni upravi ne more neskončno dolgo
izpodbijati. Z določitvijo prekluzivnega roka se omeji pravico do
odbitka DDV, vendar pa ta ukrep ne sme preseči tega, kar je
potrebno za dosego cilja, tj. pravilno in pravočasno obračunavanje
DDV. Tega ukrepa tako ni mogoče uporabiti na način, da bi
sistematično lahko izpodbijal pravico do odbitka DDV.
Tako
je Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: sodišče EU) glede
omejitve pravice do odbitka DDV v primeru mehanizma obrnjene davčne
obveznosti odločilo, da če ima davčna uprava na voljo podatke,
potrebne za ugotovitev, da je davčni zavezanec kot prejemnik
storitev zavezan za plačilo DDV, ne more – glede njegove pravice,
da ta davek odbije – naložiti dodatnih zahtev, ki bi lahko imele za
posledico to, da bi bilo uveljavljanje te pravice popolnoma
nemogoče.
Namen
mehanizma obrnjene davčne obveznosti je izogniti se dvojni
obdavčitvi in zagotoviti davčno nevtralnost. Kadar je jasno, da
davčni dolg v skladu z mehanizmom obrnjene davčne obveznosti
privede do pravice do odbitka, je treba zaradi davčne nevtralnosti
odbitek dovoliti, če so izpolnjene vsebinske zahteve, čeprav
nekaterih formalnih zahtev davčni zavezanci niso izpolnili. Če ni
tveganja izgube davčnih prihodkov, se obračune DDV, ki so bili
napačno izpolnjeni, popravi po načelu davčne nevtralnosti. Tako
tveganje ne obstaja, kadar se davčni dolg in pravica do odbitka
izključujeta. Za nepravilen obračun transakcij se lahko vseeno
naložijo primerne in sorazmerne kazni.
Čeprav je sodišče EU razsojalo le v primerih mehanizma obrnjene
davčne obveznosti, je treba glede pravice do odbitka DDV enako
razlago uporabiti tudi v primeru pridobitve blaga znotraj
Unije.
Navedeno glede priznavanja odbitka DDV v primeru obrnjene davčne
obveznosti in v primeru pridobitve blaga znotraj Unije velja, če
transakcija ni bila izvedena z namenom goljufije ali z zlorabo
določb ZDDV-1, tj. da transakcija ni bila opravljena z namenom
pridobitve neupravičene davčne ugodnosti. V nasprotnem primeru se
odbitka DDV ne prizna.
Če se
torej v postopku davčnega nadzora ugotovi, da bi
moral davčni zavezanec kot prejemnik blaga ali storitev v skladu z
2., 3. in 4. točko prvega odstavka 76. člena ali 76.a členom ZDDV-1
ali kot pridobitelj blaga znotraj Unije plačati DDV, se mu naloži
plačilo davka. Ker DDV ni bil obračunan pravočasno, se davčnega
zavezanca lahko z globo kaznuje za prekršek. Davčni zavezanec v tem
primeru lahko uveljavlja pravico do odbitka tako obračunanega DDV,
in sicer tudi, če je prekluzivni rok že potekel. Navedeno pa ne
velja, če je transakcija povezana z goljufijo DDV.
Če pa
davčni zavezanec sam ugotovi napako, ugotovljeno
napako popravi v tekočem obračunu DDV v skladu z 88.b členom
ZDDV-1. ZDDV-1 v prvem odstavku 88.b člena določa, da lahko davčni
zavezanec najpozneje do vročitve odmerne odločbe v postopku nadzora
obračuna davka pri davčnem organu oziroma do začetka davčnega
inšpekcijskega nadzora oziroma postopka o prekršku oziroma
kazenskega postopka vključi popravke napak iz preteklih davčnih
obdobij v tekoči obračun DDV. Če so torej izpolnjeni pogoji za
popravljanje napak v tekočem obračunu, davčni zavezanec obračuna
DDV, hkrati pa ima pravico do odbitka tega DDV. Navedeno velja
tudi, če je prekluzivni rok že potekel.
Davčni zavezanec mora od zneska DDV, ki je predmet popravka,
obračunati in plačati obresti po evropski medbančni obrestni meri
za ročnost enega leta v višini, ki je veljala na dan poteka roka za
plačilo DDV in ustreznim pribitkom glede na čas predložitve
podatkov po poteku roka za vložitev davčnega obračuna.
Obresti se obračunajo od zneska DDV, ki je predmet popravka, ne
glede na to, ali je imel davčni zavezanec v tistem obdobju, ko bi
račun vključil v obračun DDV, preplačilo ali ne (ne ugotavlja se
razlika v davku v tistem davčnem obdobju). Namreč poimenovanje
»obresti« ne pomeni, da gre po vsebini za obresti, ampak je to
nadomestilo za nekaznovanje. 88. b člen ZDDV-1 je vsebinsko povezan
s kazenskimi določbami iz 141.a člena tega zakona, ki določa
razbremenitev odgovornosti za prekršek. Tako se obresti obračunajo
tudi v primeru, če je davčni zavezanec pozabil narediti
samoobdavčitev, obračunan znesek DDV pa bi bil enak znesku DDV, ki
bi se lahko odbil.
Če je
davčni zavezanec – kot prejemnik blaga oziroma storitev ali kot
pridobitelj blaga znotraj Unije – pravočasno obračunal DDV, pravice
do odbitka DDV pa ni uveljavljal v roku, določenem v drugem
odstavku 67. člena ZDDV-1, pa pravice do odbitka DDV zaradi poteka
prekluzivnega roka ne more več uveljaviti.
Vir: Spletne strani Davčne uprave
Republike Slovenije [17.12.2013].
Vsebina pojasnila / mnenja
DURS-MF temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
§
Zakon o davku na dodano vrednost
- ZDDV-1 (Uradni list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D,
78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G in
46/13-ZIPRS1314-A).
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji pojasnilo DURS, je pripis
uredništva.