REPUBLIKA
SLOVENIJA
UPRAVNO
SODIŠČE
Sodba
Upr. sodišča, številka: II U 393/2019-20
Datum:
13.10.2021
JEDRO:
Razlogi v
izpodbijani odločbi o tem, da ker ima vsaka fizična oseba skladno z
ZDDV-1 v Republiki Sloveniji možnost povračila DDV, se znesek DDV
šteje kot neupravičen strošek, so materialnopravno napačni. ZDDV-1
v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki
ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je
plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma
storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih
obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega
zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo,
da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri
uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem
razpisu.
IZREK:
I. Tožbi se ugodi.
Odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št.
33110-13026/2016/27 z dne 18. 6. 2019 se v izpodbijani tč. 1 izreka
v delu, v katerem je bil zavrnjen del zahtevka v znesku 6.873,40
EUR odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni
postopek.
II. Tožena stranka
je dolžna povrni tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka v roku
15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od
zapadlosti do plačila.
Predmet spora:
1. Z v uvodu te
sodbe navedeno odločbo je Agencija Republike Slovenije za kmetijske
trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija) v točki 1.
odločila, da se zahtevku za izplačilo sredstev, določenih v odločbi
o pravici do sredstev št. 33110-13026/2016/10 z dne 12. 7. 2017
delno ugodi v višini 34.890,02 EUR, del zahtevka v višini 6.873,40
EUR pa se zavrne. V točki 2. izreka je bilo še odločeno, da se
sredstva v višini 44.890,02 EUR nakažejo na strankin transakcijski
račun.
2. Iz obrazložitve
odločbe izhaja, da je Agencija z odločbo št. 33110-13026/2016/10 z
dne 12. 7. 2017 odločila o pravici do sredstev, in sicer je
odobrila vlogo tožnika za dodelitev nepovratnih sredstev v znesku
51.763,42 EUR za vso financiranje iz podukrepa št. M04.1, kar je
bilo razpisano z Javnim razpisom za podporo za naložbe v kmetijska
gospodarstva za leto 2016, namenjene izvajanju tehnoloških
izboljšav na področju higiene, varovanja okolja in varnosti pri
delu ter znižanju stroškov pridelave na vodovarstvenih območjih, ki
so določene v skladu s predpisi Vlade Republike Slovenije, ki
urejajo vodovarstvena območja, M04.1 (v nadaljevanju Javni razpis).
Iz obrazložitve še nadalje izhaja, da je tožena stranka ob vložitvi
zahtevka za izplačilo presojala potrebnost stroškov za naložbo v
gradnjo objekta za shranjevanje kmetijske mehanizacije, ureditev
dvorišča, gradnjo plošče za kompostiranje in gradnjo senika s
krmiščem na podlagi končnega zahtevka za izplačilo sredstev z dne
27. 12. 2018. Tožena stranka tožniku ni priznala uveljavljanega
davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v skupni 13.746,34
EUR, saj Uredba o izvajanju ukrepa naložb v osnovna sredstva in
podukrepa Podpora za naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo,
mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz programa Razvoja
podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014-2020 (v nadaljevanju
Uredba) v 96. členu med drugim določa, da se podpora ne dodeli za
davek na dodano vrednost, razen če le-ta ni izterljiv na podlagi
predpisov, ki urejajo davek na dodano vrednost. Kljub temu, da je
tožnik dne 14. 5. 2019 Agenciji predložil potrdilo FURS št. DT
3842-2826/2019-1 z dne 30. 4. 2019, iz katerega je razvidno, da
vlagatelj ni identificiran za DDV iz naslova kmetijske dejavnosti
oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno nadomestilo, je tožena
stranka povračilo DDV zavrnila iz razloga, ker se lahko skladno z
Zakonom o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1) vsaka
fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene DDV in
ima iz tega naslova možnost povračila davka na dodano vrednost, v
posledici česar je znesek DDV v višini 13.746,34 EUR neupravičen
strošek ter je posledično vlagatelju namesto zaprošenih 51.763,42
EUR izplačala 44.890,02 EUR.
3. Zoper izpodbijano
odločbo je tožeča stranka vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi
kršitev določb upravnega postopka, napačne uporabe materialnega
prava in nepopolno oziroma nepravilno ugotovljenega dejanskega
stanja ter iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za
ničnega. Navaja, da je bil v postopku odločanja Agencije
neupravičeno prikrajšan za del sredstev v višini 6.873,40 EUR kar
predstavlja polovico uveljavljanega DDV. Pojasnjuje, da se je na
Javni razpis prijavil kot fizična oseba, ki ni identificiran za DDV
in s tem kot fizična oseba nima pravice do odbitka DDV v skladu z
ZDDV-1. Skladno s 96. členom in 102. členom Uredbe je DDV upravičen
strošek, če upravičenec ob podaji vloge na javni razpis poda
izjavo, da DDV ni izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV.
Tožnik ima manjšo kmetijo in se zavesto ni odločil za prijavo v
sistem DDV, ker nima velikih prihodkov. Tožnik je v prijavnem
obrazcu tudi označil, da uveljavlja DDV kot upravičen strošek pri
naložbi. Poudarja, da je odločba o odobritvi sredstev z dne 12. 7.
2017 pravnomočna, kar pomeni, da je Agencija na svojo odločitev
vezana tudi pri odločanju o odobritvi višine sredstev v okviru
zahtevka za izplačilo, saj ga je z odločbo o pravici do sredstev
DDV priznala. Sama možnost identifikacije za namene DDV ni
relevantna za odločitev v konkretnem primeru, ampak je pomembno, da
tožnik kot fizična oseba ni prijavljen v sistem DDV (ni davčni
zavezanec), posledično DDV tudi ni izterljiv v skladu s predpisi,
ki urejajo DDV. Zaključek, da bi se tožnik lahko vključil v sistem
DDV pa ne more biti razlog za zavrnitev zahtevka za izplačilo, saj
neupravičeno sankcionira vlagatelje, ki niso prijavljeni v sistem
DDV in jih sili v prijavo, posledica česar pa je neupravičenost
stroška za DDV. Odločitev je neobrazložena in kontradiktorna, saj
ni jasno zakaj bi možnost identifikacije fizične osebe za namene
DDV lahko pomenila razlog za zavrnitev zahtevka za izplačilo. DDV
kot upravičen izdatek v okviru naložb je urejen že v 11. točki
preambule in c) točki tretjega odstavka 69. člena Uredbe (EU)
Evropskega parlamenta in sveta št. 1303/2013, ki določa splošno
pravilo, da sicer DDV ni upravičen strošek, je pa upravičen izdatek
v primeru, ko ni izterljiv na podlagi nacionalne zakonodaje. Tožena
stranka je torej kršila tudi določbe Evropske uredbe in 3.a člena
Ustave RS. Namen Evropske uredbe je vsekakor v enakopravnem
obravnavanju vlagateljev in enotni ureditvi možnosti povrnitve
izdatkov (DDV) ter zagotoviti, da ne pride do preplačila oziroma
neupravičenega sofinanciranja iz evropskih sredstev. Namen določbe
je torej v tem, da ne pride do dvojnega povračila, ko bi stranke
lahko bile upravičene do povračila DDV v sistemu DDV, dodatno pa bi
imele zagotovljeno plačilo DDV iz sredstev EU skladov. Na
nacionalni ravni možnost povračila DDV, če ta ni izterljiv v skladu
s predpisi, ki urejajo DDV, ureja slovenska Uredba.
4. Nadalje tožnik še
uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj je zahtevku za izplačilo
predložil potrdilo FURS-a, Agencija pa je odločitev v izpodbijani
odločbi glede priznanja DDV kot upravičenega stroška spremenila.
Tako je odločila o okoliščinah, s katerimi tožnik ni bil seznanjen,
zato je kršila pravico do izjave. Pri tem tožnik tudi ni bil
ustrezno podučen kakšno potrdilo FURS je zavezan predložiti, da bi
bil upravičen do povračila stroška za DDV, ki mu je bil sicer
priznan v okviru pravnomočne odločbe o pravici do sredstev z dne
12. 7. 2017. Tožnik sodišču predlaga, da odloči v sporu polne
jurisdikcije v skladu s 65. členom Zakona o upravnem sporu (v
nadaljevanju ZUS-1) tako, da odločbo Agencije odpravi in zahtevku
za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev
ugodi v višini 51.763,42 EUR, pri čemer se ta znesek nakaže na
strankin transakcijski račun, podrejeno pa, da se odločba odpravi
in zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.
5. Tožena stranka je
sodišču posredovala upravni spis ter navedla, da vztraja pri svojih
odločitvah.
6. Tožeča stranka je
v pripravljalnih vlogah z dne 28. 11. 2019 in 7. 12. 2020 dodatno
utemeljevala svoja stališča, predvsem pa je še izpostavila odločbo
Vrhovnega sodišča RS št. X Ips 337/2017 z dne 29. 5. 2019, katere
bistvo je bilo, da ugotovitev o obstoju pravice utemeljuje dolžnost
tožene stranke, da sredstva izplača, če vlagatelj glede nastalih in
uveljavljanih stroškov izpolni predpisane zahteve. Organ je pri
odločanju tudi nepravilno upošteval vsebino potrdila stranke ter ni
presodil ali je v obravnavanem primeru DDV izterljiv oziroma ali
obstaja upravičenost do odbitka DDV v skladu s predpisi, ki urejajo
DDV.
IZREK SODBE IN
OBRAZLOŽITEV
7. Tožba je
utemeljena.
8. Med postopke
izvajanja ukrepov politike razvoja podeželja spada tudi postopek
pridobivanja določenih finančnih spodbud po javnih razpisih (49. do
57. člen Zakona o kmetijstvu - v nadaljevanju ZKme-1). Navedeni
postopek poteka v dveh fazah. V prvi fazi Agencija izda odločbo o
pravici do sredstev, v kateri določi tudi obeznosti stranke (53.
člen ZKme-1). V drugi fazi pa stranke vlagajo zahtevke za izplačilo
sredstev. Zahtevek, ki izpolnjuje pogoje iz predpisov javnega
razpisa in odločbe o pravici do sredstev, organ odobri in sredstva
izplača na strankin transakcijski račun. Zahtevek, ki je v
nasprotju z zahtevami iz predpisov javnega razpisa ali odločbe o
pravici do sredstev pa organ z odločbo zavrne (56. člen
ZKme-1).
9. Kot izhaja iz
podatkov upravnega spisa, se je tožnik prijavil na Javni razpis za
podukrep 4.1 – Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto
2016 (v nadaljevanju Javni razpis). Predmet Javnega razpisa so bile
naložbe v kmetijska gospodarstva, namenjene prilagoditvi zahtevam
kmetovanja na gorskih območjih. Med splošnimi pogoji, ki jih mora
vlagatelj izpolnjevati ob vložitvi vloge na javni razpis, je bilo
med drugim tudi določeno, da strošek DDV ni upravičen strošek,
razen če vlagatelj priloži izjavo, da DDV ni izterljiv v skladu s
predpisi, ki urejajao DDV, in da lahko vlagatelj, ki po predpisish
o DDV nima pravice do odbitka DDV, slednjega uveljavlja kot
upravičen strošek, če poda ustrezno izjavo iz Dokazila 4 prijavnega
obrazca (tč. 9 tč. 4.1. Javnega razpisa). V tč. 6 Javnega razpisa
je bil kot neupravičen stroškek določen tudi DDV, kar pa ne velja,
če vlagatelj ob oddaji vloge na javni razpis poda izjavo, da DDV ni
izterljiv v skladu s predpisi, ki urejajo DDV.
10. Zgoraj navedene
določbe v Javnem razpisu so povzete po 96. in 102. členu Uredbe o
izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpora za
naložbe v gozdarske tehnologije ter predelavo, mobilizacijo in
trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja
Republike Slovenije za obdobje 2014–2020 (v nadaljevanju Uredba).
Tako 5. točka 96. člen Uredbe določa, da če ta uredba pri
posameznih podukrepih in operacijah ne določa drugače, se poleg
neupravičenih stroškov iz tretjega odstavka 69. člena Uredbe
1303/2013/EU, tretjega odstavka 45. člena Uredbe 1305/2013/EU in
13. člena Delegirane uredbe 807/2014/EU podpora ne dodeli za DDV,
razen če DDV ni izterljiv na podlagi predpisov, ki urejajo DDV.
Točka 2 šestega odstavka 102. člena Uredbe pa določa, da mora
upravičenec zahtevku za izplačilo priložiti izjavo o
neizterljivosti DDV, če uveljavlja DDV kot upravičen strošek.
Nadalje točka 3(c) člena 69 Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega
parlamenta in sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o
Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu,
Kohezijsem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja
in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o
Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu,
Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter
o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (v nadaljevanju
Uredba (EU) št. 1303/2013) določa, da ni upravičen do prispevka iz
skladov ESI in iz zneska za podporo, prenesenega iz Kohezijskega
sklada v CEF iz člena 92(6) davek na dodano vrednost (DDV), razen
če ni izterljiv na podlagi nacionalne zakonodaje o DDV. Javni
razpis in Uredba sta tako skladna z Uredbo (EU) št.
1303/2013.
11. V obravnavani
zadevi je bilo sporno vprašanje ali je tožena stranka upravičena do
povračila stroškov DDV v znesku 6.873,40 EUR, zato je sodišče
štelo, da tožeča stranka s tožbo izpodbija točko 1. izreka odločbe
zgolj v delu, v katerem je bil ta znesek iz naslova DDV zavrnjen.
Pri tem med strankama ni bilo sporno, da zavrnjen znesek 6.873,40
EUR predstavlja 1/2 zneska DDV (13.746,80 EUR), ki je bil zajet v
znesku 51.763,42 EUR, slednji pa priznan z odločbo Agencije o
pravici do sredstev št. 33110-13026/2016/10 z dne 12. 7. 2017. Prav
tako ni bilo sporno, da je tožnik ob vložitvi vloge na Javni razpis
priložil Dokazilo 4 (dokazila o finančnem poslovanju), v katerem je
v točki D4.4 podal izjavo, da uveljavlja DDV kot upravičen strošek
pri naložbi in pod materialno-kazensko odgovornostjo izjavil, da
njegovo kmetijsko gospodarstvo po določbah ZDDV-1 nima možnosti
pravice do odbitka DDV, niti nima pravice do pavšalnega nadomestila
vstopnega DDV, na katero se navezuje podprta naložba.
12. Sodišče
ugotavlja, da so utemeljene tožbene navedbe v delu, v katerem
tožeča stranka uveljavlja kršitev pravice do izjave iz 9. člena
Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožena
stranka je zvrnila vlogo tožeče stranke v delu za plačilo DDV kot
upravičenega stroška, ob tem ko je tožnik vlogi za izplačilo v
skladu z 2. točko šestega odstavka 102. člena Uredbe priložil
Potrdilo FURS-a z dne 30. 4. 2019, iz katerega izhaja, da ni
identificiran za DDV iz naslova osnovne kmetijske dejavnosti –
proizvodnje vina oziroma ni imetnik dovoljenja za pavšalno
nadomestilo. Tožena stranka je odločila v skrajšanem ugotovitvenem
postopku, ne da bi pred izdajo odločbe (v zavrnilnem delu) stranki
omogočila, da se o njegovih dejanskih zaključkih, ki so bili
podlaga za sprejeto odločitev, izjavi.
13. Kadar gre za
primer, ko je bil postopek uveden na zahtevo stranke, dejansko
stanje, ugotovljeno s strani organa, pa se ne sklada z dejanskim
stanjem, ki ga je navedla stranka, temveč je takšno, da ni mogoče
ugoditi zahtevku stranke, ni mogoče odločati v skrajšanem
ugotovitvenem postopku v skladu s 144. členom ZUP, ker je treba
zaradi zavarovanja njenih pravic ali koristi stranko
zaslišati,[1]
oziroma ji dati možnost, da se stranka o novo ugotovljenem dejstvu,
ki je drugačno od tistega, ki ga je navajala stranka, izjavi. Zato
bi morala tožena stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožečo
stranko z ugotovljenih dejanskim stanjem (uspehom dokazovanja), ki
se nanaša na vsebinsko zavrnitev njene vloge za izplačilo,
seznaniti in ji dati možnost, da se o tem izjavi. Takšno stališče
sodišča je tudi skladno s sodno prakso.[2]
Zaradi izvedenega skrajšanega ugotovitvenega postopka pa tožnica
pred izdajo izpodbijane odločbe dejansko ni imela možnosti
ugovarjati ugotovljenemu dejanskemu stanju, čeprav bi jo morala
imeti.
14. Načelo
zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in sodelovanja v postopku
iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljnih načel
upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki
možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so
pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do
izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem
odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se
ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek,
dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom
zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na
rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki
se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima
pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v
skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme
izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o
dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo
odločbe.
15. Ker tožena
stranka pred izdajo izpodbijane odločbe tožnici ni dala možnosti,
da se izjavi o odločilnih dejstvih, ki jih je ugotovila in so bila
podlaga za izdajo izpodbijane odločbe v zavrnilnem delu, je podana
uveljavljana bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke
drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27.
člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).
16. Nadalje sodišče
ugotavlja, da zgolj sklicevanje na pravno normo, po kateri se lahko
vsaka fizična oseba v Republiki Sloveniji identificira za namene
DDV, brez navedbe razlogov, kaj to pomeni za konkretnega tožnika,
ki je predložil izjavo, da ni identificiran za DDV iz naslova
kmetijske dejavnosti, kar pomeni, da DDV-ja od računov, ki jih je
že plačal prodajalcem materiala in izvajalcem del ne bo dobil
povrnjenega v okviru sistema DDV po ZDDV-1, ob jasnih določbah
Uredbe (EU) št. 1303/2013, Uredbe in Javnega razpisa, da je DDV
upravičen strošek, če le-ta ni izterljiv, v konkretnem primeru
pomeni, da je odločba v tem delu neobrazložena tako, da se je ne da
preizkusiti in je podana tudi bistvena kršitev določb upravnega
postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s
tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1.
17. Prav tako se
sodišče strinja z navedbami tožeče stranke, da so razlogi tožene
stranke v izpodbijani odločbi o tem, da ker ima vsaka fizična oseba
skladno z ZDDV-1 v Republiki Sloveniji možnost povračila DDV, se
znesek DDV šteje kot neupravičen strošek, materialnopravno napačni.
ZDDV-1 v 63. členu določa, da ima davčni zavezanec pravico, da od
DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati
ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago
oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih
obdavčenih transakcij. To pomeni, da gre za pravico davčnega
zavezanca, ki jo ta lahko uveljavlja, lahko pa je tudi ne. Dejstvo,
da je ne uveljavlja, pa davčnemu zavezancu ne more iti v škodo pri
uveljavljanju DDV-ja kot upravičenega stroška na javnem razpisu.
Smisel določb iz 69. člena Uredbe (ES) št. 1303/2013, 96. in 100.
člena Uredbe ter točkama 4.1 in 6 Javnega razpisa, ki določajo DDV
kot neupravičen strošek, razen če je ta neizterljiv skladno s
predpisi o DDV, je v tem, da tožnik ne bi dobil stroška iz naslova
DDV-ja povrnjenega dvakrat, enkrat v nacionalnem sistemu DDV kot
odbitek (če je upravičenec davčni zavezanec), drugič pa iz
Evropskega sklada za razvoj podeželja na podlagi Javnega razpisa.
Zato v primeru, ko oseba na podlagi podatkov FURS-a izkaže, da ni
davčni zavezanec (v obravnavani zadevi iz naslova kmetijske
dejavnosti – proizvodnje vina oziroma ni imetnik dovoljenja za
pavšalno nadomestilo), DDV skladno z analogno razlago 63. člena
ZDDV-1 ni izterljiv in je treba tak strošek priznati kot upravičen
strošek. Nenazadnje takšno stališče sodišča potrjujejo določbi tč.
4.1 tč. 9 in tč. 6 Javnega razpisa o tem, da mora vlagatelj ob
vložitvi vloge na Dokazilu 4, ki je priloga prijavnega obrazca
podati izjavo, da DDV ni izterljiv, če ga želi uveljavljati kot
upravičen strošek ter določba 2. točke šestega odstavka 102. člena
Uredbe, po kateri mora upravičenec zahtevku za izplačilo priložiti
izjavo o neizterljivosti DDV, če upravičenec uveljavlja DDV kot
upravičen strošek. Kolikor bi se namreč sledilo stališču tožene
stranke iz obrazložitve izpodbijane odločbe, da ZDDV-1 tako ali
tako omogoča identifikacijo za DDV in je s tem dana možnost
povračila DDV v okviru odbitka po 63. členu ZDDV-1, niti Javni
razpis niti Uredba ne bi nalagala upravičencem, da podajo izjavo o
tem, da niso zavezanci za DDV, posledično pa organu ne bi bilo
treba ugotavljati, ali je DDV izterljiv ali ne. Tako je podana tudi
kršitev nepravilne uporabe materialnega prava (1. točka prvega
odstavka 27. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 64. člena
ZUS-1).
18. Po obrazloženem
je sodišče v skladu s 3. in 4. točko prvega odstavka 64. člena
ZUS-1 tožbi ugodilo in odločbo Agencije v izpodbijanem zavrnilnem
delu tč. 1 odpravilo ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena
ZUS-1 zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V
slednjem bo morala le-ta ponovno odločiti o tožnikovi vlogi in pri
tem odpraviti ugotovljene kršitve ter upoštevati pravno mnenje
sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena
ZUS-1).
19. Sodišče je v
skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odločilo na seji in ni
razpisalo glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe,
izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi
ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.
20. Tožnik je sicer
predlagal, naj sodišče odloči v sporu polne jurisdikcije tako, da
izpodbijano odločbo odpravi in samo vsebinsko odloči. Sodišče
pojasnjuje, da z vidika ustavne podlage (tretji odstavek 120. člena
in 157. člen Ustave) velja, naj sodišče le izjemoma odloča o stvari
sami, še zlasti če sama presoja zakonitosti ne bi zadovoljila
namena, zaradi katerega se ti akti preizkušajo v upravnem sporu. To
izhaja tudi iz določb prvega odstavka 7. člena ZUS-1 in 65. člena
tega zakona.[3]
Vendar za tak primer, ko bi sodno odločanje moralo nadomestiti
upravno odločanje, ker bi drugačno ravnanje pomenilo nedopusten
poseg v pravico do sodnega varstva ali ker bi to zahtevala narava
pravice ali varstvo ustavne pravice, v obravnavani zadevi ne gre,
še zlasti zato, ker je za izdajo negativne odločbe potrebno tožniku
pred upravnim organom omogočiti, da se izjavi s pravnorelevantnimi
dejstvi za izdajo odločbe. Prav tako ni podana nobena od okoliščin
iz 1. in 2. točke prvega odstavka 65. člena ZUS-1.
21. O stroških
postopka je sodišče odločilo v skladu s tretjim odstavkom 25. člena
ZUS-1 v zvezi z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi
stroškov tožniku v upravnem sporu. Tožeči stranki je prisodilo
pavšalni znesek v višini 285,00 EUR in 62,70 EUR kot povračilo za
plačani 22 % DDV, saj je tožečo stranko pred sodiščem zastopala
odvetnica, ki je davčna zavezanka. Tožena stranka je tako dolžna
povrniti tožeči stranki 347,70 EUR stroškov postopka skupaj z
zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15
dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.