Številka:
16/DS/2013
Datum:
08.04.2013
Vprašanje –
opis problema
Slovenski
davčni zavezanec, identificiran za namene DDV in s sedežem v
Sloveniji (v nadaljevanju SI) je izvedel v Sloveniji storitev
poslovnega svetovanja za nemškega davčnega zavezanca,
identificiranega za namene DDV in s sedežem v Nemčiji (v
nadaljevanju DE).
Za
izvedeno storitev je SI (nepravilno!) obračunal »slovenski«
DDV – skladno z določilom prvega odstavka 25. člena ZDDV-1 je
namreč v opisanem primeru kraj opravljene storitve v Nemčiji, kjer
ima prejemnik transakcije sedež dejavnosti, plačnik za DDV je DE
skladno z določili 196. člena Direktive Sveta
2006/112/ES.
Druge
okoliščine:
·
DE v Nemčiji
opravlja transakcije, za katere ima pravico do odbitka DDV v
celoti.
·
DE ni
zahteval »popravka« računa, izdanega s strani SI.
Vprašanje:
Ali lahko
DE zahteva vračilo (napačno) obračunanega »slovenskega«
DDV?
Mnenje
Na podlagi četrtega
odstavka 74. člena ZDDV-1 DE ne izpolnjuje pogojev za vračilo
»slovenskega« DDV, saj je bil DDV v opisanem primeru nepravilno
obračunan.
Obrazložitev
V praksi mnogokrat prihaja do situacij, ko davčni zavezanec iz
druge države članice nepravilno obračuna DDV, čeprav davčna
obveznost ne nastane v tej državi, temveč gre za prenos davčnega
bremena v državo članico prejemnika transakcije. Ali davčni
zavezanec s sedežem v drugi državi članici izpolnjuje pogoje za
vračilo DDV, ki je bil v skladu z določili ZDDV-1 nepravilno
zaračunan, si poglejmo v nadaljevanju.
63. člen
ZDDV-1 opredeljuje obseg pravice do odbitka/vračila DDV
za:
·
davčne
zavezance, identificirane za namene DDV v Sloveniji;
·
davčne
zavezance, ki niso identificirani za namene DDV v Sloveniji (s
sedežem v drugi državi članici Unije ali izven Unije).
63. člen ZDDV-1
(obseg pravice)
(1) Davčni zavezanec ima
pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je
dolžan plačati ali ga je
plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago
oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih
obdavčenih transakcij, in sicer:
[…]
(4) Vračilo DDV
davčnemu zavezancu, ki ima sedež v drugi državi članici, se opravi
v skladu s 74. do 74.g členom tega zakona.
[…]
Skladno z evropsko sodno prakso se pravica do odbitka DDV ne
»razširja« na DDV, ki ga je treba plačati samo zato, ker je izkazan
na računu. To pomeni, da je
uveljavljanje pravice do odbitka DDV pri naslovniku računa omejeno
na tisti DDV, ki ustreza transakcijam, ki so dejansko predmet
obdavčitve z DDV v zadevni državi članici. Sodišče EU je
tako v mnogih sodbah odločilo, da je mogoče pravico do odbitka DDV
uveljavljati le glede tistega DDV, ki je dejansko dolgovan, to
pomeni za tisti DDV, ki se nanaša na transakcije, za katere je
treba plačati DDV.
ZDDV-1 omejitve glede uveljavljanja pravice do odbitka DDV določa v
četrtem in petem odstavku 67. člena ZDDV-1.
67. člen ZDDV-1
(uveljavljanje pravice do odbitka)
[…]
(4) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan DDV od
osebe, ki ga po tem zakonu ne sme izkazati, ne sme odbiti
izkazanega DDV, ne glede na to, ali nepooblaščena oseba ta DDV
plača.
(5) Če davčni zavezanec prejme račun, na katerem je izkazan višji
znesek DDV, kot bi moral biti po zakonu, ne sme odbiti tega višjega
zneska, ne glede na to, da je bil DDV plačan.
[…]
Davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, skladno
s četrtim in petim odstavkom 67. člena ZDDV-1 tako ne sme
uveljaviti odbitka DDV:
·
kadar
DDV izkaže oseba, ki ga po določilih ZDDV-1 ne sme izkazati – tj.
zaračunan, vendar ne dolgovan; in
·
kadar
je DDV izkazan v višjem znesku, kot je predpisano.
Pri vračilu DDV davčnim zavezancem, identificiranim za namene DDV
in s sedežem v drugi državi članici, velja vsebinsko enaka
omejitev. Tako četrti odstavek 74. člena ZDDV-1 v povezavi z
vračilom DDV določa, da
za DDV, ki je bil v skladu z določili ZDDV-1 nepravilno zaračunan,
prejemnik transakcije nima
pravice do vračila tega DDV.
2.2. Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi
članici
74. člen ZDDV-1
(pogoji za vračilo)
[…]
(4) Davčni zavezanec s sedežem v drugi državi članici nima pravice
do vračila:
– DDV, ki je bil v skladu s tem zakonom nepravilno
zaračunan;
– DDV za dobavo blaga, ki je oproščena ali ki se lahko oprosti v
skladu s 46. členom ali točko b) prvega odstavka 52. člena tega
zakona.
[…]
Namen omenjenih omejitev je
preprečevanje zlorab v zvezi z odbitkom/vračilom DDV, zato lahko
pojem »nepravilno zaračunan DDV« po mnenju avtorja pojasnila
razumemo kot:
·
zaračunan, vendar ne dolgovan,
·
zaračunan, vendar v višjem znesku, kot je
predpisano.
Ali je
določen DDV dejansko dolgovan v določeni državi članici, je
potrebno najprej izhajati iz opredelitve/določitve kraja
opravljanja storitev za namene DDV in posledično plačnika DDV.
Določbe Direktive 2006/112/ES o kraju opravljanja storitev so
kolizijske[1]
norme, ki določajo kraj obdavčitve storitev in s tem razmejujejo
pristojnosti držav članic. Tako je skupno vsem storitvam, kjer se
uporabi splošno pravilo določitve kraja opravljanja storitve na
podlagi prvega odstavka 25. člena ZDDV-1, da gre za prenos davčnega
bremena v državo članico sedeža naročnika storitve, če te storitve
opravi davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi (sedeža)
naročnika. Kraj opravljene storitve se tako opisanem primeru
»prenese« v Nemčijo, kjer se DE šteje za plačnika DDV, kot to
določa 196. člen Direktive Sveta 2006/112/ES.
DE tako ne izpolnjuje
pogojev za vračilo »slovenskega« DDV, saj je bil DDV s strani SI
nepravilno obračunan (zaračunan, vendar ne dolgovan).
Dodatno: V kolikor bi DE vseeno predložil zahtevek za
vračilo DDV, ima davčni organ, ki odloča o vračilu DDV, v skladu
drugim odstavkom 74.e člena ZDDV-1 pravico, da od vlagatelja (DE)
zahteva tudi dodatne informacije – tudi predložitev originalnih
računov ali kakšnih drugih listin, ki jih potrebuje pri presoji o
upravičenosti do vračila DDV.
Veljavna zakonodaja
(ustrezni zakonski in podzakonski predpisi) ter ostali predpisi v
času izdaje strokovnega mnenja:
·
Zakon o davku na dodano
vrednost (ZDDV-1), Uradni list RS, št. 13/11-UPB3,
18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E, 38/12-ZDDV-1F in
83/12-ZDDV-1G.
·
Pravilnik
o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (PZDDV),
Uradni list
RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10,
104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11 in 102/12.
·
Direktiva
Sveta 2006/112/ES, (Uradni list
EU, št. L 347/06), Direktiva Sveta 2006/138/ES (Uradni list EU, št.
L 384/06), Direktiva Sveta 2007/75/ES (Uradni list EU, št. L
346/07), Direktiva Sveta 2008/8/ES (Uradni list EU, št. L 44/08),
Direktiva Sveta 2008/9/ES (Uradni list EU, št. L 44/08), Direktiva
Sveta 2008/117/ES (Uradni list EU, št. 14/09), Direktiva Sveta
2009/47/ES (Uradni list EU, št. L 116/09), Direktive Sveta
2009/69/ES (Uradni list EU, št. L 175/09), Direktiva Sveta
2009/132/ES (Uradni list EU, št. L 292/09), Direktiva Sveta
2009/162/EU (Uradni list EU, št. L 10/10), Direktiva Sveta
2010/23/EU (Uradni list EU, št. L 72/10), Direktiva Sveta
2010/45/EU (Uradni list EU, št. L189/10) in Direktiva Sveta
2010/88/EU (Uradni list EU, št. L 326/10).