EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (sedmi
senat) v zadevi: C-337/13
Datum: 15.05.2014
Zadeva: Almos
Agrárkülkereskedelmi
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago člena 90
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1,
v nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Almos
Agrárkülkereskedelmi Kft (v nadaljevanju: Almos) in Nemzeti Adó- és
Vámhivatal Közép-magyarországi Regionális Adó Főigazgatósága
(Regijska davčna izpostava osrednja Madžarska v sestavi nacionalne
davčne in carinske uprave, v nadaljevanju: davčna uprava) zaradi
tega, ker je navedena uprava zavrnila popravek računov, ki ga je
izvedla družba Almos, da bi zmanjšala davčno osnovo za davek na
dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) zaradi neopravljene
prodaje.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
okvir naslova VII Direktive o DDV, naslovljenega „Davčna
osnova“, spadata med drugim člena 73 in 90.
4 Člen
73 te direktive določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev,
razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar
predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj
ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te
dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno
takšnih dobav.“
5 Člen
90 navedene direktive določa:
„1. Pri
preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali
znižanju cene po dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša pod
pogoji, ki jih določijo države članice.
2. Države
članice lahko odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali
delnega neplačila.“
6 Člen
273 te direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem
obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo
davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne
obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo
formalnosti pri prehodu meja.
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku,
se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z
izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju
3.“
Madžarsko pravo
7 Člen 77
zakona CXXVII iz leta 2007 o DDV (általános forgalmi adóról szóló
2007. évi CXXVII törvény, v nadaljevanju: zakon o DDV)
določa:
„1. V primeru
dobave blaga, opravljanja storitev ali pridobitev blaga znotraj
Skupnosti se naknadno zmanjša davčna osnova v vrednosti
protidajatve, ki se povrne ali ki jo je treba povrniti tistemu, ki
ima pravico da jo prejme, kadar se po izvršitvi
transakcije
a) v primeru
neveljavnosti transakcije:
aa) vzpostavi
stanje pred sklenitvijo transakcije, ali
ab) ugotovi,
da je imela transakcija učinke v obdobju pred sprejetjem odločbe, s
katero je bila ugotovljena njena neveljavnost, ali
ac) transakcija
razglasi za veljavno z odpravo nesorazmerne koristi;
b) v primeru
nepravilne izpolnitve transakcije:
ba) enostransko
uporabi pravica do odstopa, ali
bb) pridobi
zmanjšanje cene.
2. Davčna
osnova se naknadno zmanjša tudi:
a) kadar se
zaradi neizvršitve vrne znesek predplačil;
b) v primeru
dobave ali oddaje blaga, na katerega se nanaša člen 10(a), davčni
dolžnik enostransko uporabi svojo pravico do odstopa zaradi
neplačila v celoti, če sta stranki ponovno vzpostavili položaj, kot
je obstajal pred sklenitvijo transakcije, ali, kadar to ni mogoče,
priznali, da je imela transakcija učinke do trenutka, ko je prišlo
do njene neizpolnitve;
c) kadar se
ob vračilu vračljive embalaže vrne znesek, ki je bil položen kot
kavcija.
3. Davčna
osnova se lahko v skladu s členom 71(1)(a) in (b) naknadno zmanjša
pri znižanju cene, do katere pride po opravljeni
transakciji.“
Spor o glavni stvari in vprašanja za
predhodno odločanje
8 Družba
Almos je avgusta in septembra 2008 prodala seme oljne repice
drugemu madžarskemu podjetju, in sicer družbi Bio-Ma Magyarország
Energiaszolgáltató Zrt (v nadaljevanju: Bio-Ma). To seme je bilo
dobavljeno in shranjeno v skladišče, vendar kupec ni plačal nabavne
cene.
9 Zato
sta se stranki s sporazumom z dne 1. oktobra 2008 dogovorili, da je
seme oljne repice last družbe Almos in da s tem blagom razpolaga le
ta družba, družba Bio-Ma pa tega blaga ne sme obremeniti, ga
prodati ali izročiti v posest tretjemu. Kot skrajni rok za
izročitev semen oljne repice sta stranki določili 10. oktober 2008,
do takrat pa je morala družba Bio-Ma z njim ravnati v skladu s
pravili, ki urejajo hrambo.
10 Vendar blago
10. oktobra 2008 ni bilo izročeno, saj je bilo medtem
zaseženo.
11 Družba Almos
je sprožila civilni postopek za vračilo semen oljne repice. Szegedi
ítélőtábla (višje sodišče v Szegedu) je s pravnomočno sodbo
odredilo kupcu, da izroči 2.263,796 ton semen oljne repice oziroma,
če tega ne stori, plača znesek 1.022.783 EUR. V sodbi je bilo
navedeno, da sta stranki razvezali prodajno pogodbo, ki ju je
zavezovala, in da so semena oljne repice od takrat v lasti družbe
Almos.
12 Družba Almos
je zato popravila račune v zvezi s prodajo družbi Bio-Ma in v
mesečnem obračunu davkov za december 2009 zavedla znesek
116.705.000 madžarskih forintov (HUF) kot DDV, ki ji ga je treba
vrniti.
13 Vendar je
davčna uprava ugotovila, da ta obračun ni utemeljen za znesek
48.043.000 HUF, zato je na ta znesek naložila globo v višini
10 %. Navedla je, da je bila, čeprav ni prišlo do plačila
protidajatve, podana dobava blaga v smislu člena 9(1) zakona o DDV.
Po mnenju te uprave popravek računov ni bil upravičen, sporazum, ki
sta ga stranki sklenili po dobavi, pa se mora šteti za novo
transakcijo. Poleg tega naj tudi ne bi bilo vzpostavljeno prvotno
stanje, saj ni prišlo do izročitve semen oljen repice in do plačila
dogovorjenega zneska. Določbe člena 77(1) in (2) zakona o DDV
naj bi omogočale naknadno zmanjšanje davčne osnove, če transakcija
ni veljavna, kar pa ni tako v primeru razveze pogodbe, do kakršne
je prišlo v obravnavani zadevi. V zakonu o DDV naj ne bi bilo
nobene določbe, ki bi dopuščala naknadno zmanjšanje davčne osnove
zgolj zato, ker zadevo blago v celoti ali delno ni bilo
plačano.
14 Prvostopenjsko
sodišče je tožbo, ki jo je družba Almos vložila zoper odločbo
davčne uprave, zavrnilo.
15 Družba Almos
v kasacijski pritožbi pred predložitvenim sodiščem navaja, da je
bilo zaradi razveze pogodbe lastništvo prodanega blaga spet
preneseno nanjo. Trdi, da z davčnega vidika torej ni bila
opravljena neodvisna transakcija, temveč transakcija, ki je ozko in
neločljivo povezana s prvotno prodajno pogodbo, saj bi kupec postal
lastnik le, če bi plačal nabavno ceno. Trdi tudi, da ji v zvezi s
členom 90(1) Direktive o DDV ni mogoče očitati nobenega
nepravilnega ravnanja glede položaja, ki ji omogoča pravico do
zmanjšanja.
16 Predložitveno
sodišče navaja, da zakon o DDV ob vložitvi zahteve za vračilo davka
ni zajemal vseh primerov iz člena 90(1) Direktive o DDV in med
drugim ni predvideval možnosti zmanjšanja davčne osnove v primeru
preklica naročila, zavrnitve ali celotnega ali delnega neplačila
protidajatve. Sprašuje se, ali so bile s tem zakonom davčnim
zavezancem odvzete pravice, ki bi jih lahko uveljavljali na tej
podlagi.
17 V teh
okoliščinah je Kúria (vrhovno sodišče) prekinilo odločanje in
Sodišču v predhodno odločanje predložilo ta vprašanja:
„1. Ali so
določbe člena 77(1) in (2) [zakona o DDV] v različici, ki je
veljala do 31. decembra 2010, združljive s členom 90(1) [Direktive
o DDV]? Konkretneje, ali [zakon o DDV] zajema vse primere znižanja
davčne osnove, ki so določeni v omenjenem členu 90(1)?
2. V primeru
nikalnega odgovora [na prvo vprašanje]: Ali ima davčni zavezanec,
če tega ne določa nacionalna ureditev, pravico do znižanja davčne
osnove na podlagi načel nevtralnosti davka in sorazmernosti ter ob
upoštevanju določbe člena 90(1) [Direktive o DDV], če ob izvedbi
transakcije ne pridobi ustrezne protidajatve?
3. V primeru,
da ima določba člena 90(1) [Direktive o DDV] neposreden učinek: Pod
kakšnimi pogoji lahko [davčni zavezanec] zmanjša davčno osnovo? Ali
zadošča, da izda popravni račun in ga da kupcu, ali pa je potrebno,
da poleg tega dokaže, da je blago dejansko pridobil nazaj v last
oziroma da ga je dobil nazaj v posest?
4. V primeru
nikalnega odgovora na tretje vprašanje: Ali pravo Unije državi
članici nalaga obveznost, da povrne škodo, ki je davčnemu zavezancu
nastala zaradi njene neizpolnitve obveznosti uskladitve, zaradi
česar mu je bila odvzeta možnost zmanjšanja davčne
osnove?
5. Ali se
člen 90(2) [Direktive o DDV] lahko razlaga tako, da imajo države
članice možnost, da v primeru celotnega ali delnega neplačila ne
dopuščajo zmanjšanja davčne osnove? Če je to tako: Ali se lahko s
predpisi države članice izrecno prepove zmanjšanje in ali ima to,
da predpisi tega ne urejajo, enak pravni učinek?“
Vprašanja za predhodno
odločanje
Prvo in peto vprašanje
18 Najprej je
treba opozoriti, da sistem sodelovanja, določen s členom
267 PDEU, temelji na jasni ločitvi nalog med nacionalnimi
sodišči in Sodiščem. V okviru postopka, ki je bil uveden na podlagi
navedenega člena, je razlaga nacionalnih določb v pristojnosti
sodišč držav članic, in ne Sodišča, ki ne sme odločati o skladnosti
pravnih pravil nacionalnega prava z določbami prava Unije. Vendar
je Sodišče pristojno, da predložitvenemu sodišču da vse napotke za
razlago prava Unije, ki mu bodo omogočili presojo skladnosti pravil
nacionalnega prava s predpisi Skupnosti (glej zlasti sodbo
Placanica in drugi, C–338/04, C–359/04 in C–360/04, EU:C:2007:133,
točka 36).
19 Čeprav
Sodišče v obravnavani zadevi torej ni pristojno za odločanje o
skladnosti člena 77 zakona o DDV s členom 90 Direktive o
DDV, pa je pristojno, da predložitvenemu sodišču da vse napotke za
razlago zadnjenavedene določbe, ki mu bodo omogočili presojo te
skladnosti.
20 Tako je
treba šteti, da predložitveno sodišče s prvim in petim vprašanjem,
ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali določbe
člena 90 Direktive o DDV zahtevajo, da so v nacionalnih
določbah za prenos določb člena 90 izrecno našteti vsi položaji, na
podlagi katerih je v skladu z odstavkom 1 tega člena podeljena
pravica do zmanjšanja davčne osnove za DDV.
21 V skladu s
sodno prakso Sodišča se za prenos direktive v nacionalno pravo ne
zahteva nujno formalni in dobesedni prevzem njenih določb v izrecno
in specifično zakonsko določbo; za prenos namreč, odvisno od njene
vsebine, lahko zadostuje splošni pravni kontekst, če ta kontekst
dejansko zagotavlja polno uporabo Direktive na dovolj jasen in
natančen način, da se upravičenci, če je ta direktiva namenjena
podeljevanju pravic posameznikom, lahko v celoti seznanijo s
svojimi pravicami in se po potrebi na njih sklicujejo pred
nacionalnimi sodišči (glej zlasti sodbi Komisija/Švedska, C-287/04,
EU:C:2005:330, točka 6, in Komisija/Irska, C-427/07, EU:C:2009:457,
točka 54).
22 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da morajo v skladu s členom 90(1) Direktive
o DDV, ki se nanaša na preklic naročila, zavrnitev ali celotno ali
delno neplačilo ali znižanje cene po dobavi, vse države članice
zmanjšati davčno osnovo in torej znesek DDV, ki ga dolguje davčni
zavezanec, vsakič, ko davčni zavezanec po transakciji ni prejel
dela ali celotnega plačila. Ta določba je izraz temeljnega načela
Direktive o DDV, na podlagi katerega davčno osnovo tvori dejansko
prejeto plačilo in katerega korelat je, da davčna uprava iz naslova
DDV ne more prejeti zneska, ki je višji od tistega, ki ga je prejel
davčni zavezanec (glej v tem smislu sodbo Kraft Foods Polska,
C-588/10, EU:C:2012:40, točki 26 in 27).
23 Vendar
odstavek 2 navedenega člena 90 državam članicam omogoča, da
odstopajo od zgoraj navedenega pravila v primeru celotnega ali
delnega neplačila cene transakcije. Davčni zavezanci se zato ne
morejo na podlagi člena 90(1) Direktive o DDV sklicevati na pravico
do zmanjšanja davčne osnove za DDV v primeru neplačila cene, če se
je zadevna država članica odločila za uporabo odstopanja iz člena
90(2) navedene direktive.
24 Treba je
ugotoviti, da je nacionalno določbo, ki pri naštevanju primerov, v
katerih je davčna osnova zmanjšana, ne navaja neplačila cene
transakcije, treba obravnavati kot rezultat tega, da je država
članica uporabila možnost odstopanja, ki jo ima v skladu s členom
90(2) Direktive o DDV.
25 V zvezi s
tem je treba namreč opozoriti, da če pride do celotnega ali delnega
neplačila kupnine brez odpovedi ali razveljavitve pogodbe, kupec še
vedno dolguje dogovorjeno ceno, prodajalec, čeprav ni več lastnik
blaga, pa ima še vedno načeloma svojo terjatev, na katero se lahko
sklicuje pred sodiščem. Vendar je, ker ni mogoče izključiti, da bo
taka terjatev postala dejansko dokončno neizterljiva, zakonodajalec
Unije nameraval posameznim državam članicam prepustiti izbiro, da
se odločijo, ali se v položaju neplačila nabavne cene, ki sam po
sebi – drugače od odpovedi ali razveljavitve pogodbe – strank ne
postavlja v prvotni položaj, podeljuje pravica do ustreznega
zmanjšanja davčne osnove ob pogojih, ki jih določijo, ali pa tako
znižanje v tem položaju ni dovoljeno.
26 V teh
okoliščinah je treba po eni strani ugotoviti, da zgolj zato, ker
pri naštevanju primerov, v katerih se davčna osnova zmanjša,
nacionalna določba za prenos ne povzema vseh primerov iz člena
90(1) te direktive, ob upoštevanju splošnega pravnega konteksta
tega ukrepa za prenos, ni mogoče šteti, da ta določba ne bi mogla
dejansko zagotoviti polne uporabe Direktive o DDV na dovolj jasen
in natančen način.
27 Po drugi
strani pa je pomembno, da v primerih, ki niso povezani z neplačilom
cene, nacionalne določbe za prenos upoštevajo vse primere, v
katerih davčni zavezanec po transakciji ni prejel dela ali
celotnega plačila, kar mora preveriti nacionalno
sodišče.
28 Glede na
navedeno je treba na prvo in peto vprašanje odgovoriti, da je treba
določbe člena 90 Direktive o DDV razlagati tako, da ne nasprotujejo
nacionalni določbi, ki ne predvideva zmanjšanja davčne osnove za
DDV v primeru neplačila cene, če se uporabi odstopanje iz
odstavka 2 tega člena. Vendar se mora ta določba nanašati na
vse ostale primere, v katerih davčni zavezanec v skladu z
odstavkom 1 navedenega člena po opravljeni transakciji ni
prejel dela ali celotnega plačila, kar mora preveriti nacionalno
sodišče.
Vprašanja od drugega do
četrtega
29 Z vprašanji
od drugega do četrtega, ki jih je treba obravnavati skupaj,
predložitveno sodišče v bistvu sprašuje, katere pravice bi lahko
davčni zavezanec uveljavljal, in, po potrebi, pod katerimi pogoji,
da bi zmanjšal svojo davčno osnovo za DDV ali uporabil enakovreden
ukrep, če bi to sodišče po preverjanju, ki ga mora opraviti,
ugotovilo, da z nacionalnimi določbami, ki so sporne v zadevi v
glavni stvari – razen v primeru neplačila cene – določbe člena
90(1) Direktive o DDV niso pravilno prenesene.
30 Predložitveno
sodišče tako sprašuje, prvič, ali člen 90(1) Direktive o DDV
izpolnjuje pogoje za neposredni učinek na strani davčnih
zavezancev.
31 Opozoriti je
treba, da je iz ustaljene sodne prakse Sodišča razvidno, da se
lahko posamezniki v vseh primerih, v katerih se določbe direktive z
vidika vsebine izkažejo za nepogojne in dovolj natančne, nanje
sklicujejo pred nacionalnimi sodišči zoper državo, če ta v
predpisanem roku direktive ni prenesla v nacionalno pravo ali če je
ni prenesla pravilno (glej sodbo Pfeiffer in drugi, od C-397/01 do
C-403/01, EU:C:2004:584, točka 103, in sodbo Association de
médiation sociale, C-176/12, EU:C:2014:2, točka 31).
32 Določba
prava Unije je brezpogojna, če določa obveznost, ki ne vsebuje
nobenega pogoja, in njena izvršitev ali učinki niso odvisni od
nobenega akta institucij Unije ali držav članic (glej v tem smislu
sodbo Pohl-Boskamp, C-317/05, EU:C:2006:684, točka 41).
33 V
obravnavani zadevi člen 90(1) Direktive o DDV določa, da se v
primerih, ki jih ureja, davčna osnova ustrezno zmanjša pod pogoji,
ki jih določijo države članice.
34 Čeprav ta
člen državam članicam pri določitvi ukrepov, ki omogočajo določitev
zneska zmanjšanja, tako dopušča neko polje proste presoje, pa to ne
vpliva na natančnost in nepogojnost obveznosti priznanja pravice do
zmanjšanja davčne osnove v primerih, na katere se nanaša ta člen.
Zato ta člen izpolnjuje pogoje za neposredni učinek (glej po
analogiji zlasti sodbo Association de médiation sociale,
EU:C:2014:2, točka 33).
35 Iz tega
sledi, da je – ker se lahko davčni zavezanci za zmanjšanje davčne
osnove za DDV pred nacionalnimi sodišči zoper državo sklicujejo na
člen 90(1) Direktive o DDV – vprašanje predložitvenega sodišča, ki
se nanaša na to, ali je zadevna država članica dolžna povrniti
škodo, ki bi zainteresiranim osebam nastala, ker jim je ta država z
napačnim prenosom navedene direktive odvzela pravico do znižanja,
brezpredmetno.
36 Drugič,
glede tega, kaj mora izpolnjevati uresničevanje te pravice do
zmanjšanja davčne osnove, je treba opozoriti, da lahko države
članice v skladu s členom 273 Direktive o DDV določijo druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, in sicer med drugim pod pogojem, da
se ta možnost ne uporablja za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi
z izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v poglavju 3
te direktive.
37 Glede na to,
da člena 90(1) in 273 Direktive o DDV zunaj v njiju začrtanih meja
ne določata niti pogojev niti obveznosti, ki jih lahko določijo
države članice, je treba ugotoviti, da je s temi določbami državam
članicam podeljen prosti preudarek, zlasti v zvezi s tem, kaj
morajo davčni zavezanci pred davčnimi organi navedenih držav
izpolniti za zmanjšanje davčne osnove (glej v tem smislu sodbo
Kraft Foods Polska, EU:C:2012:40, točka 23).
38 Vendar iz
sodne prakse Sodišča izhaja, da lahko ukrepi za preprečevanje utaj
ali izogibanje davkom načeloma določajo odstopanja glede pravil o
davčni osnovi le v mejah, nujno potrebnih za dosego tega posebnega
cilja. Na cilje in načela Direktive o DDV morajo namreč vplivati
čim manj in se torej ne smejo uporabiti na način, ki bi ogrozil
nevtralnost DDV (glej v tem smislu sodbi Kraft Foods Polska,
EU:C:2012:40, točka 28 in Petroma Transports in drugi, C-271/12,
EU:C:2013:297, točka 28).
39 Zato je
pomembno, da se formalnosti, ki jih morajo davčni zavezanci
izpolniti za izvrševanje pravice do zmanjšanja davčne osnove za DDV
pred davčnimi organi, omeji na tiste, ki omogočajo dokazovanje, da
po sklenitvi transakcije protidajatev – delno ali v celoti –
zagotovo ne bo prejeta. V zvezi s tem mora nacionalno sodišče
preveriti, ali je tako pri formalnostih, ki jih zahteva zadevna
država članica.
40 Glede na
navedeno je treba na vprašanja od drugega do četrtega odgovoriti,
da se lahko davčni zavezanci za zmanjšanje davčne osnove za DDV
pred nacionalnimi sodišči zoper državo članico sklicujejo na člen
90(1) Direktive o DDV. Čeprav lahko države članice določijo, da je
uveljavljanje pravice do znižanja take davčne osnove pogojeno z
izpolnjevanjem določenih formalnosti, ki omogočajo zlasti
dokazovanje, da davčni zavezanec po sklenitvi transakcije
protidajatve – delno ali v celoti – zagotovo ni prejel in da se
lahko sklicuje na enega od primerov iz člena 90(1) Direktive o
DDV, pa tako sprejeti ukrepi ne smejo presegati tega, kar je
potrebno za to dokazovanje, kar mora preveriti nacionalno
sodišče.
Stroški
41 Ker je ta
postopek za stranke v postopkih v glavni stvari ena od stopenj v
postopkih pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (sedmi senat)
razsodilo:
1. Določbe
člena 90 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o
skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati tako,
da ne nasprotujejo nacionalni določbi, ki ne predvideva zmanjšanja
davčne osnove za davek na dodano vrednost v primeru neplačila cene,
če se uporabi odstopanje iz odstavka 2 tega člena. Vendar se mora
ta določba nanašati na vse ostale primere, v katerih davčni
zavezanec v skladu z odstavkom 1 navedenega člena po opravljeni
transakciji ni prejel dela ali celotnega plačila, kar mora
preveriti nacionalno sodišče.
2. Davčni
zavezanci se lahko za zmanjšanje davčne osnove za davek na dodano
vrednost pred nacionalnimi sodišči zoper državo članico sklicujejo
na člen 90(1) Direktive 2006/112. Čeprav lahko države članice
določijo, da je uveljavljanje pravice do znižanja take davčne
osnove pogojeno z izpolnjevanjem določenih formalnosti, ki
omogočajo zlasti dokazovanje, da davčni zavezanec po sklenitvi
transakcije protidajatve – delno ali v celoti – zagotovo ni prejel
in da se lahko sklicuje na enega od primerov iz člena 90(1)
Direktive 2006/112, pa tako sprejeti ukrepi ne smejo presegati
tega, kar je potrebno za to dokazovanje, kar mora preveriti
nacionalno sodišče.