EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (šesti
senat) v zadevi: C-672/17
Datum: 06.12.2018
V zadevi:
Tratave –Tratamento de Águas Residuais do
Ave
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago načela davčne
nevtralnosti in člena 90 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o
DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Tratave –
Tratamento de Águas Residuais do Ave SA (v nadaljevanju: Tratave)
in Autoridade Tributária e Aduaneira (davčni in carinski organ,
Portugalska), ker je ta organ navedeni družbi zavrnil popravek
odmerjenega zneska davka na dodano vrednost (DDV) za terjatve, ki
niso bile plačane in ki se štejejo za neizterljive zaradi
insolventnosti dolžnikov.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 73
Direktive o DDV določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev,
razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar
predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj
ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te
dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno
takšnih dobav.“
4 Člen 90
te direktive določa:
„1. Pri
preklicu naročila, zavrnitvi ali celotnem ali delnem neplačilu ali
znižanju cene po dobavi se davčna osnova ustrezno zmanjša pod
pogoji, ki jih določijo države članice.
2. Države
članice lahko odstopajo od odstavka 1 v primeru celotnega ali
delnega neplačila.“
5 Člen 184
te direktive določa, da se „začetni odbitek […] popravi, če je bil
odbitek višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni
zavezanec upravičen“.
6 Člen 185
navedene direktive določa:
„1. Popravek
se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo
dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med
drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.
2. Z odstopanjem
od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo transakcije
v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno dokazanega
ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine premoženja
[…].
Če transakcije v celoti ali delno ostanejo
neplačane in v primeru tatvine lahko države članice vseeno
zahtevajo popravek.“
7 Člen 219
Direktive o DDV določa, da se „[e]nako kot račun obravnava vsak
dokument ali sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj
izrecno in nedvoumno nanaša“.
8 Člen 273
te direktive določa:
„Države članice lahko določijo še druge
obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za pravilno pobiranje
DDV in za preprečevanje utaj, ob upoštevanju zahteve po enakem
obravnavanju domačih transakcij in transakcij, ki jih opravljajo
davčni zavezanci med državami članicami, pod pogojem, da takšne
obveznosti v trgovini med državami članicami ne zahtevajo
formalnosti pri prehodu meja.
Možnost, ki je predvidena v prvem pododstavku,
se ne more uporabljati za nalaganje dodatnih obveznosti v zvezi z
izdajanjem računov, ki jih je več, kot je določeno v
poglavju 3.“
Portugalsko pravo
9 Člen 78(7)(b)
Código do IVA (zakonik o DDV) določa:
„Davčni zavezanci lahko odbijejo […] DDV glede
terjatev, ki se štejejo za neizterljive:
[…]
b) v okviru
postopka insolventnosti, če je razglašena
insolventnost.“
10 Člen 78(11)
tega zakonika določa:
„V primerih iz odstavkov 7 in 8(d) je
prejemnik blaga ali storitev, ki je davčni zavezanec, obveščen o
popolni ali delni razveljavitvi davka z namenom popravka začetnega
odbitka.“
11 Člen 98(2)
zakonika o DDV določa:
„Brez poseganja v posebne določbe je pravico do
odbitka ali vračila preplačanega davka mogoče uveljavljati le do
preteka štirih let po nastanku pravice do odbitka ali preplačilu
davka.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za predhodno
odločanje
12 Tratave je
družba s sedežem v Serzedelu (Portugalska), ki se ukvarja z
izvajanjem javnih občinskih storitev drenaže, čiščenja in izpusta
odpadnih voda v okviru integriranega sistema za čiščenje Vale do
Ave (Portugalska).
13 Družba
Tratave je zavezanka za DDV. V rednem obračunu za mesec julij 2010
je zmanjšala svojo davčno osnovo in popravila zneske DDV, ki so
bili predhodno plačani in preneseni na osem njenih strank,
prejemnikov njenih storitev, ki so bili s pravnomočnimi sodbami
razglašeni za insolventne.
14 Ta popravek
je bil izražen v zmanjšanju DDV v korist družbe Tratave za znesek
59.017,35 EUR.
15 Družba
Tratave je bila po tem obračunu predmet finančnega nadzora, med
katerim je davčna in carinska uprava ugotovila, da je bil ta
popravek nezakonit, ker niso bila predložena dokazila o
pravnomočnih sodbah o ugotovitvi insolventnosti in ker podjetje ni
upoštevalo zahteve, določene v členu 78(11) zakonika o DDV, po
predhodni obvestitvi insolventnih dolžnikov, da namerava
razveljaviti DDV, da bi ti popravili odbitek zneska DDV, ki so ga
lahko izvedli.
16 Zato je ta
uprava 2. septembra 2014 družbi Tratave vročila odločbo o
odmeri DDV za mesec julij 2010, in sicer za znesek
59.017,35 EUR s kompenzacijskimi obrestmi v višini
9.216,41 EUR.
17 Družba
Tratave je 28. oktobra 2014 ta zneska poravnala.
18 Januarja in
februarja 2015 je družba Tratave zadevne dolžnike obvestila, da
namerava zneske DDV glede neplačanih terjatev
razveljaviti.
19 Ta družba je
27. februarja 2015 vložila upravno pritožbo zoper odločbo o
odmeri DDV z dne 2. septembra 2014. Ta upravna pritožba je
bila zavrnjena.
20 Družba
Tratave je 25. junija 2015 zoper to zavrnilno odločbo vložila
pritožbo, ki je bila 5. avgusta 2016 prav tako
zavrnjena.
21 Družba
Tratave je 6. januarja 2017 vložila tožbo pri Tribunal
Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem Administrativa)
(arbitražno sodišče za davčne zadeve (center za upravno arbitražo),
Portugalska) za odpravo odločbe o odmeri DDV z dne
2. septembra 2014 in odločbe o zavrnitvi pritožbe.
22 To sodišče
je presodilo, da je zahteva glede posedovanja dokazil o
pravnomočnih sodbah o ugotovitvi insolventnosti brez pravne
podlage, da pa bi morala družba Tratave spoštovati zahtevo po
obvestitvi insolventnih dolžnikov, da namerava DDV glede neplačanih
terjatev razveljaviti.
23 To sodišče
je tudi ugotovilo, da za ta popravek vsekakor velja zastaralni rok
štirih let.
24 Vendar se
sprašuje tudi, ali so ti pogoji za popravke, ki jih določa
nacionalno pravo, skladni z načelom davčne nevtralnosti in z
Direktivo o DDV.
25 V teh
okoliščinah je Tribunal Arbitral Tributário (Centro de Arbitragem
Administrativa) (arbitražno sodišče za davčne zadeve (center za
upravno arbitražo) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno
odločanje predložilo ti vprašanji:
„1. Ali
načelo nevtralnosti in člen 90 [Direktive o DDV] nasprotujeta
nacionalni določbi, kot je vsebovana v členu 78(11) [zakonika
o DDV], ki se razlaga tako, da v primeru neplačila popravek davka
ni dovoljen, preden pridobitelj blaga oziroma prejemnik storitve,
ki je davčni zavezanec, ni obveščen o razveljavitvi davka, in sicer
za namene popravka začetnega odbitka?
2. Če je
odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali načelo nevtralnosti in
člen 90 [Direktive o DDV] nasprotujeta nacionalni določbi, kot
je vsebovana v členu 78(11) zakonika o DDV[…], ki se razlaga
tako, da v primeru neplačila popravek davka ni dovoljen, če
pridobitelj blaga oziroma prejemnik storitve, ki je davčni
zavezanec, o razveljavitvi davka ni obveščen v roku za odbitek
davka iz člena 98(2) zakonika o DDV […]?“
Prvo vprašanje
26 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali načelo davčne
nevtralnosti in člen 90 Direktive 2006/112 nasprotujeta
nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki
določa, da davčni zavezanec v primeru neplačila ne sme zmanjšati
davčne osnove za DDV, če pridobitelja blaga oziroma prejemnika
storitve – pod pogojem, da je ta davčni zavezanec – prej ni
obvestil o svojem namenu, da bo del ali celoten DDV razveljavil za
popravek odbitka zneska DDV, ki ga je zadnjenavedeni lahko
izvedel.
27 Uvodoma je
treba ugotoviti, da čeprav ni izključeno, da se popravek davčne
osnove, ki ga je izvedla družba Tratave julija 2010, nanaša na
zneske DDV, ki so bili dolgovani, preden je začela veljati
Direktiva o DDV, in sicer 1. januarja 2007, nikakor ni nujno
odločiti o vprašanju, katero besedilo prava Unije se uporabi, saj
so upoštevne določbe Direktive o DDV v tej zadevi enake kot določbe
Šeste direktive Sveta z dne 17. maja 1977 o usklajevanju
zakonodaje držav članic o prometnih davkih – Skupni sistem
davka na dodano vrednost: enotna osnova za odmero (77/388/EGS) (UL,
posebna izdaja v slovenščini, poglavje 9, zvezek 1,
str. 23).
28 Spomniti je
treba, da na podlagi člena 73 Direktive o DDV pri dobavah
blaga in opravljanju storitev davčna osnova zajema vse, kar
predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj
ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te
dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno
takšnih dobav.
29 V skladu s
členom 90(1) te direktive, ki se nanaša na preklic naročila,
zavrnitev oziroma celotno ali delno neplačilo ali znižanje cene po
dobavi, morajo vse države članice zmanjšati davčno osnovo in torej
znesek DDV, ki ga dolguje davčni zavezanec, vsakič, ko davčni
zavezanec po transakciji ni prejel dela ali celotnega plačila. Ta
določba je izraz temeljnega načela Direktive o DDV, na podlagi
katerega davčno osnovo tvori dejansko prejeto plačilo in katerega
korelat je, da davčna uprava iz naslova DDV ne more prejeti zneska,
ki je višji od tistega, ki ga je prejel davčni zavezanec (sodbe z
dne 26. januarja 2012, Kraft Foods Polska, C-588/10,
EU:C:2012:40, točki 26 in 27; z dne 15. maja 2014,
Almos Agrárkülkereskedelmi, C-337/13, EU:C:2014:328, točka 22,
in z dne 20. decembra 2017, Boehringer Ingelheim Pharma,
C-462/16, EU:C:2017:1006, točka 32).
30 Vendar
člen 90(2) Direktive o DDV državam članicam omogoča, da
odstopijo od zgoraj navedenega pravila v primeru celotnega ali
delnega neplačila cene transakcije (sodbi z dne 15. maja 2014,
Almos Agrárkülkereskedelmi, C-337/13, EU:C:2014:328, točka 23,
in z dne 12 oktobra 2017, Lombard Ingatlan Lízing, C-404/16,
EU:C:2017:759, točka 27).
31 Poleg tega
lahko države članice v skladu s členom 273 Direktive o DDV
določijo druge obveznosti, za katere menijo, da so potrebne za
pravilno pobiranje DDV in za preprečevanje utaj, in sicer, med
drugim, če se ta možnost ne uporablja za nalaganje dodatnih
obveznosti v zvezi z izdajanjem računov, ki jih je več, kot je
določeno v poglavju 3 te direktive (sodba z dne 15. maja
2014, Almos Agrárkülkereskedelmi, C-337/13, EU:C:2014:328,
točka 36).
32 Ker določbe
člena 90(1) in člena 273 Direktive o DDV razen v mejah,
ki jih določajo, ne določajo niti pogojev niti obveznosti, ki jih
lahko določijo države članice, je treba ugotoviti, da je s temi
določbami državam članicam dana diskrecijska pravica, zlasti v
zvezi s tem, kaj morajo davčni zavezanci pred davčnimi organi
izpolniti za zmanjšanje davčne osnove (sodbe z dne
26. januarja 2012, Kraft Foods Polska, C-588/10, EU:C:2012:40,
točka 23; z dne 15. maja 2014, Almos
Agrárkülkereskedelmi, C-337/13, EU:C:2014:328, točka 37, in z
dne 12. oktobra 2017, Lombard Ingatlan Lízing, C-404/16,
EU:C:2017:759, točka 42).
33 Vendar iz
sodne prakse izhaja, da lahko ukrepi za preprečevanje utaj ali
izogibanje plačilu davka načeloma določajo odstopanja od pravil o
davčni osnovi le v mejah, nujno potrebnih za dosego tega posebnega
cilja. Na cilje in načela Direktive o DDV morajo namreč vplivati
čim manj in se torej ne smejo uporabiti na način, ki bi ogrozil
nevtralnost DDV (sodbe z dne 26. januarja 2012, Kraft Foods
Polska, C-588/10, EU:C:2012:40, točka 28; z dne 15. maja
2014, Almos Agrárkülkereskedelmi, C-337/13, EU:C:2014:328,
točka 38, in z dne 12. oktobra 2017, Lombard Ingatlan
Lízing, C-404/16, EU:C:2017:759, točka 43).
34 Zato je
pomembno, da se formalnosti, ki jih morajo davčni zavezanci
izpolniti za izvrševanje pravice do zmanjšanja davčne osnove za DDV
pred davčnimi organi, omejijo na tiste, ki omogočajo dokazovanje,
da po sklenitvi transakcije protidajatev – delno ali v
celoti – dokončno ne bo prejeta. V zvezi s tem mora nacionalno
sodišče preveriti, ali je tako pri formalnostih, ki jih zahteva
zadevna država članica (sodbi z dne 15. maja 2014, Almos
Agrárkülkereskedelmi, C-337/13, EU:C:2014:328, točka 39, in z
dne 12. oktobra 2017, Lombard Ingatlan Lízing, C-404/16,
EU:C:2017:759, točka 44).
35 V
obravnavanem primeru zahteva, kakršna je ta v postopku v glavni
stvari, ki v primeru neplačila ustrezno zmanjšanje davčne osnove
davčnega zavezanca pogojuje s tem, da je davčni zavezanec svojega
dolžnika, če je ta davčni zavezanec, predhodno obvestil o tem, da
namerava razveljaviti del ali celotni DDV, izhaja hkrati iz
člena 90(1) in člena 273 Direktive o DDV (glej po
analogiji sodbo z dne 26. januarja 2012, Kraft Foods Polska,
C-588/10, EU:C:2012:40, točki 24 in 25).
36 Glede
spoštovanja načel davčne nevtralnosti in sorazmernosti je treba
ugotoviti, da ta zahteva, ki dopušča obveščanje dolžnika o dejstvu,
da mora popraviti znesek vstopnega DDV, ki ga je lahko odbil, lahko
načeloma prispeva k pravilnemu pobiranju DDV in preprečevanju utaj
ter k odpravi nevarnosti izgube davčnih prihodkov (glej po
analogiji sodbo z dne 26. januarja 2012, Kraft Foods Polska,
C-588/10, EU:C:2012:40, točki 32 in 33).
37 V zvezi s
tem obveznost za insolventnega dolžnika, da identificira svoje
neplačane dolgove in upnike, na katero se družba Tratave sklicuje v
utemeljitev nepotrebnosti zahteve v postopku v glavni stvari in
zato kršitve načela nevtralnosti, ne more pomeniti formalnosti, ki
lahko dovolj zagotavlja spoštovanje teh ciljev, ker ta obveznost
identifikacije temelji le na pobudi dolžnika.
38 Poleg tega,
kot izhaja iz predložitvene odločbe, mora to, da davčni zavezanec,
ki je dobavitelj blaga ali izvajalec storitev, predhodno obvesti
insolventnega dolžnika o popravku davčne osnove DDV, državi članici
omogočiti, da v okviru insolventnega postopka pravočasno ukrepa, da
bi bil vstopni DDV, ki ga je lahko ta isti dolžnik odbil,
vrnjen.
39 Poleg tega,
ker spoštovanje zahteve iz postopka v glavni stvari davčnemu
zavezancu, dobavitelju blaga ali izvajalcu storitev omogoča, da se
mu v celoti vrne presežek DDV, ki je bil plačan davčni upravi iz
naslova neplačanih terjatev, pa ta zahteva načeloma ne povzroča
dvoma o nevtralnosti DDV (glej po analogiji sodbo z dne
26. januarja 2012, Kraft Foods Polska, C-588/10, EU:C:2012:40,
točka 37).
40 Portugalska
vlada je nazadnje trdila, da za to obveščanje ne veljajo posebni
pogoji in da se lahko opravi na vsak ustrezen način. Iz
predložitvene odločbe izhaja tudi, da gre za postopek, „ki ga ni
težko izvesti“ in ni „preveč zahteven“.
41 Taka zahteva
torej očitno ni preveč zahtevna za davčnega zavezanca, dobavitelja
blaga ali izvajalca storitev (glej po analogiji sodbo z dne
26. januarja 2012, Kraft Foods Polska, C-588/10, EU:C:2012:40,
točka 34), kar pa mora preveriti predložitveno
sodišče.
42 Glede na vse
prejšnje ugotovitve je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je
treba načelo nevtralnosti ter člena 90 in 273 Direktive o
DDV razlagati tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna
je ta v postopku v glavni stvari, ki določa, da davčni zavezanec v
primeru neplačila ne sme zmanjšati osnove za plačilo DDV, če
pridobitelja blaga oziroma prejemnika storitve, ki je davčni
zavezanec, ni obvestil o tem, da namerava delno ali v celoti
razveljaviti DDV za popravek odbitka zneska DDV, ki ga je
zadnjenavedeni lahko izvedel.
Drugo vprašanje
43 Predložitveno
sodišče z drugim vprašanjem sprašuje, ali načelo davčne
nevtralnosti in člen 90 Direktive o DDV nasprotujeta
nacionalni ureditvi, kakršna je ta v postopku v glavni stvari, ki v
primeru neplačila zmanjšanje davčne osnove za DDV pogojuje s tem,
da je pridobitelj blaga oziroma prejemnik storitve, ki je davčni
zavezanec, o razveljavitvi davka obveščen v štiriletnem zastaralnem
roku.
44 Ker pa je
bilo to vprašanje zastavljeno le, če bi bil odgovor na prvo
vprašanje pritrdilen, nanj ni treba odgovoriti.
Stroški
45 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat)
razsodilo:
Načelo nevtralnosti ter člena 90
in 273 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost je treba razlagati
tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, kakršna je ta v
postopku v glavni stvari, ki določa, da davčni zavezanec v primeru
neplačila ne sme zmanjšati osnove za plačilo davka na dodano
vrednost (DDV), če pridobitelja blaga oziroma prejemnika storitve,
ki je davčni zavezanec, ni obvestil o tem, da namerava delno ali v
celoti razveljaviti DDV za popravek odbitka zneska DDV, ki ga je
zadnjenavedeni lahko izvedel.