Iz sklopa –
modula:
ZAKONODAJA/Davki/Davčni postopek
in davčna služba /Odločbe Ustavnega sodišča/ …
Plačnik davka
in/ali prejemnik dohodka kot upravičenec za predložitev popravka
obračuna davčnega odtegljaja
Številka odločbe:
Up-879/12-16
U-I-234/12-10
Uradni list RS,
št. 35/14 (16.05.2014)
1. Sodba Vrhovnega sodišča št. X Ips
412/2011 z dne 21. 6. 2012 in sodba Upravnega
sodišča št. I U 1455/2010 z dne 19. 9. 2011 se razveljavita in
zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.
2. Pobuda za začetek postopka za
oceno ustavnosti šestega odstavka 57. člena Zakona o davčnem
postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo,
32/12, 94/12 in 111/13) se zavrže.
O B R A Z L O Ž I T E
V
A.
1. Slovenska odškodninska družba (v
nadaljevanju SOD) je pritožniku – skrbniku za poseben primer na
podlagi denacionalizacijskih odločb izročila za račun dedičev po
umrlih denacionalizacijskih upravičencih v upravljanje do
pravnomočnosti sklepa o dedovanju obveznice SOD ter kot plačnik
dohodnine od dohodka od kapitala izračunala, odtegnila in plačala
davčni odtegljaj od obresti v skupni višini 44.385,80 EUR. Ta vsota
je znašala 100 odstotkov vrednosti doseženih obresti in ni
upoštevala posebne davčne oprostitve v višini 50 odstotkov zneska
obresti na obveznice, ki jih je upravičenec prejel kot odškodnino v
skladu z zakonom, ki ureja denacionalizacijo iz 6. točke 82. člena
Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno
besedilo, 24/12, 30/12, 75/12, 94/12 in 96/13 – v nadaljevanju
ZDoh-2). Pritožnik je zato na podlagi prvega odstavka 54. člena
Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) predložil
popravek davčnega obračuna in zahteval vračilo preveč plačanega
davka, ker je ugotovil, da je v predloženem davčnem obračunu davčna
obveznost izkazana previsoko glede na obveznost, ki bi morala biti
izkazana na podlagi zakona o obdavčenju. Prvostopenjski davčni
organ je pritožnikov popravek davčnega obračuna in zahtevo za
vračilo davka zavrgel, kar so potrdili pritožbeni davčni organ ter
Upravno in Vrhovno sodišče v upravnem sporu. Vrhovno sodišče je v
izpodbijani sodbi obrazložilo, da se v primerih, ko plačilo davka
opravi plačnik davka z obračunom davčnega odtegljaja, vzpostavi
upravnopravno razmerje le med plačnikom davka in davčnim organom,
ne pa tudi med davčnim zavezancem in davčnim organom, zato davčni
zavezanec ne more terjati preveč plačanega davka od davčnega
organa. Šesti odstavek 57. člena ZDavP-2, na podlagi katerega se
pravica davčnega zavezanca zahtevati povračilo preveč plačanega
davka uporablja tudi pri obračunu davčnega odtegljaja, naj bi
napotoval le na smiselno, ne pa na dobesedno uporabo 54. člena
ZDavP-2.
2. Pritožnik med razlogi za sprejem
ustavne pritožbe navaja, da je bilo dedičem denacionalizacijskih
upravičencev, katerih premoženje mu je bilo dano v upravljanje,
odmerjeno za 22.192,90 EUR preveč davka, kar so hujše posledice, ki
posegajo v njihovo lastninsko pravico iz 33. člena Ustave. Kot
pomembno ustavnopravno vprašanje izpostavlja, ali je z
ustavnopravnega vidika dopustna razlaga, da je davčni zavezanec v
neenakem položaju, kadar davek obračuna sam, v primerjavi z davčnim
zavezancem, za katerega davek izračuna, odtegne in plača plačnik
davka, ter da davčni zavezanec v slednjem primeru sploh ni stranka
postopka in nima pravice do pravnega sredstva. Pritožnik zatrjuje,
da razlaga izpodbijane določbe krši 14., 15., 22., 23., 25. in 33.
člen Ustave ter 6. in 13. člen Konvencije o varstvu človekovih
pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št.
7/94 – v nadaljevanju EKČP). Davčnemu zavezancu naj bi bila odvzeta
pravica do poštenega postopka, saj niti ni stranka postopka, v
katerem se odloča o njegovih pravicah. Prav tako naj bi mu bili
odvzeti pravica do pravnega sredstva in pravica do sodnega varstva.
Tak davčni zavezanec pa naj bi bil tudi v bistveno neenakem
položaju z davčnim zavezancem, ki davek obračuna sam. Pritožnik
meni, da ZDavP-2 izrecno ureja in dopušča možnost pritožbe davčnega
zavezanca, kadar davek obračuna plačnik davka. Stališče davčnih
organov in sodišč, da se mora izpodbijana določba uporabljati
smiselno, ne pa dobesedno, naj bi bilo izrazito v nasprotju s
temeljnimi načeli davčnega prava, po katerih je treba določila
davčnih predpisov razlagati restriktivno, v dvomu pa vedno v korist
davčnih zavezancev. Pritožnik se ne strinja z razlago sodišča, da
bi davčni zavezanec lahko predlagal plačniku, naj davčnemu organu
predloži popravek obračuna davčnega odtegljaja, in na tak način
dosegel popravek. To naj bi sicer držalo, vendar pa meni, da ta
možnost ni učinkovito pravno sredstvo, do katerega je pritožnik
upravičen na podlagi 25. člena Ustave, in ga tudi ne more
nadomestiti. Poleg tega zoper odločitev plačnika davka pritožnik ne
bi imel nikakršnih pravnih sredstev. Pravica do pravnega sredstva
in pravica do sodnega varstva naj ne bi smeli biti odvisni od
milosti plačnika davka, v konkretni zadevi celo od paradržavnega
organa.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št.
Up-879/12 z dne 22. 10. 2013 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo.
O tem je obvestilo Vrhovno sodišče in toženo stranko.
B.
4. Glede na pritožnikovo
zatrjevanje, da je razlaga sodišča o tem, kdo lahko pri davčnem
organu vloži popravek obračuna davčnega odtegljaja po šestem
odstavku 57. člena v zvezi s 54. členom ZDavP-2, nesprejemljiva z
vidika pravice do izjave, je bilo treba presoditi, ali navedeno
stališče krši pritožnikovo pravico, zagotovljeno v 22. členu
Ustave. Z jamstvom enakega varstva pravic 22. člen Ustave
opredeljuje eno od temeljnih pravic v postopku pred državnim
organom. Bistvena vsebina te pravice je v tem, da se posamezniku
zagotavljata možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča
o njegovi pravici ali pravni koristi, ter možnost, da se izjavi o
dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločitev o njegovi
pravici.[1]
Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in
dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v
postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako
preprečuje, da bi postal le predmet postopka.[2]
5. Izpolnitev davčne obveznosti je
temeljna obveznost davčnega zavezanca, ki mu davčni predpisi
nalagajo plačilo davka. Navadno je davčni zavezanec tudi plačnik
davka, to je oseba, ki dejansko izvede plačilo davka. V določenih
primerih pa sta to lahko različni osebi. Kot temeljni način
izpolnitve davčne obveznosti je določen sistem samoobdavčitve, tj.
na podlagi davčnega obračuna, ki ga opravi davčni zavezanec sam. Z
zakonom pa se lahko obveznost za izračun davka prenese na plačnika
davka, ki davek izračuna v obračunu davka (obračun davčnega
odtegljaja), ali na davčni organ, ki izda odločbo o odmeri davka
(49. člen ZDavP-2). Pri davčnem odtegljaju gre za t. i. plačevanje
davka po odbitku, ki ga je dolžan izplačevalec dohodkov, plačnik
davka, v imenu in za račun prejemnika dohodka, davčnega zavezanca,
odtegniti od njegovega bruto dohodka pred izplačilom dohodka in ga
plačati na ustrezne račune.[3]
Davčni zavezanec po odbitku davka prejme neto izplačilo dohodka.
Obračun davčnega odtegljaja mora plačnik davka v predpisanih rokih
predložiti davčnemu organu in tudi davčnemu zavezancu, za katerega
je naredil obračun. Glede popravljanja formalnih pomanjkljivosti,
očitnih napak ali celo vsebinskih nepravilnosti v obračunu davčnega
odtegljaja in zamude roka za vložitev zaradi opravičenih razlogov
velja za obračun davčnega odtegljaja enako kot za davčni obračun
(šesti odstavek 57. člena ZDavP-2).[4]
6. V obravnavanem primeru je plačnik
davka, ki je bil hkrati izplačevalec dohodka iz kapitala – obresti,
za pritožnika obračunal, odtegnil in plačal dohodnino od obresti.
Obresti se uvrščajo med dohodke, ki izvirajo iz kapitala in so
predmet obdavčitve z dohodnino po ZDoh-2. Za dohodnino od dohodka
iz kapitala je značilno, da se ti dohodki ne vštevajo v letno
osnovo za odmero dohodnine. Za davek, plačan od teh dohodkov, pa
velja, da je dokončni davek (prvi odstavek 132. člena
ZDoh-2).[5]
To pomeni, da teh obresti za davčne namene ni treba napovedati v
nobeni napovedi.
7. Popravek obračuna davčnega
odtegljaja je zaradi previsoko obračunanega in plačanega davka na
podlagi šestega odstavka 57. člena v zvezi s 54. členom ZDavP-2
vložil pritožnik sam. Davčni organ je njegovo vlogo zavrgel.
Odločil je, da vloge za popravek obračuna ni vložila upravičena
oseba, ki bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi.
Stališču davčnega organa sta pritrdili obe sodišči. Izhajali sta iz
tega, da se s plačilom davka na podlagi obračuna davčnega
odtegljaja vzpostavi upravnopravno razmerje le med plačnikom davka
in davčnim organom, smiselna uporaba te določbe, ker naj bi šlo za
načrtovano pravno praznino, pa ne omogoča njene drugačne
razlage.
8. Sodnik je pri odločanju vezan na
Ustavo in zakon (125. člen Ustave). Človekove pravice in temeljne
svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi
odstavek 15. člena Ustave). Če sodnik meni, da je zakonska določba,
ki jo mora uporabiti v konkretnem primeru, protiustavna, mora
prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem (156.
člen Ustave), sicer pa mora (znotraj v pravni stroki uveljavljenih
metod razlage) najti ustavnoskladno razlago zakonske norme.[6]
Nobene zakonske določbe namreč ne sme uporabljati ali razlagati
tako, da bi s tem kršil ustavne pravice strank v postopku.[7]
Ustavno nesprejemljivo je zato stališče Vrhovnega sodišča, da
smiselna uporaba te določbe, ker naj bi šlo za načrtovano pravno
praznino, ne omogoča njene drugačne razlage. Tudi v primeru
zapolnjevanja načrtovanih notranjih pravnih praznin zakona s
tehniko prilagodljivosti (t. i. smiselna uporaba pravnega določila
z drugega področja glede na neposredno neurejeno področje) so
sodišča dolžna razlagati predpise v mejah ustavnih
možnosti.[8]
9. Po presoji Ustavnega sodišča
stališče sodišč, da ima le plačnik davka možnost predložitve
popravka obračuna davčnega odtegljaja, posega v pravico pritožnika
do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Po navedenem
stališču se kot upravičena oseba za vložitev popravka obračuna
davčnega odtegljaja šteje lahko le plačnik davka, čeprav je v
razmerju med davčnim zavezancem in državo zgolj posrednik.[9]
V imenu davčnega zavezanca in za njegov račun izračuna, odtegne in
plača davek. Nosilec pravic in obveznosti za plačilo davka pa je
davčni zavezanec. Temeljna obveznost plačila davka, tudi v okviru
obračuna davčnega odtegljaja, je še vedno od davčnega zavezanca,
nosilca davka, ki je dejanski plačnik davka in se mu zaradi plačila
davka zmanjša premoženje.[10]
Z naložitvijo dajatev se namreč posega v svobodo in materialni
položaj davčnega zavezanca. Zato odločanje o popravku obračuna, če
se naknadno ugotovi, da je v predloženem obračunu davčnih
odtegljajev davčna obveznost, ki jo je davčni zavezanec plačal iz
svojega premoženja, izračunana, odtegnjena in plačana previsoka,
nedvomno pomeni odločanje o pravicah in pravnih koristi davčnega
zavezanca. Stališče, da davčni zavezanec ni upravičena oseba za
vložitev popravka obračuna davčnega odtegljaja, je toliko bolj
nesprejemljivo, kadar gre za popravek obračuna davčnega odtegljaja,
ki se nanaša na dokončni davek, kot je to v pritožnikovem primeru.
Pritožnik drugih pravnih sredstev, kot je popravek obračuna
davčnega odtegljaja, nima. V tem postopku pa mu ni bilo omogočeno
sodelovanje.
10. Glede na navedeno sta sodišči
pritožnika prikrajšali za jamstvo enakega varstva pravic iz 22.
člena Ustave. Odrekli sta mu pravico do izjave v postopku, v
katerem bi se odločalo o njegovih pravicah in pravnih koristih.
Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo
vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Glede
na ugotovljeno kršitev se Ustavnemu sodišču z drugimi očitki
pritožnika ni bilo treba ukvarjati.
11. Pritožnik je hkrati z ustavno
pritožbo vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti
šestega odstavka 57. člena ZDavP-2. Ker je Ustavno sodišče ugodilo
njegovi ustavni pritožbi, pobudnik za presojo izpodbijane zakonske
določbe ne izkazuje pravnega interesa. Zato je Ustavno sodišče
njegovo pobudo zavrglo (2. točka izreka).
C.
12. Ustavno sodišče je sprejelo to
odločbo na podlagi tretjega odstavka 25. člena in prvega odstavka
59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 –
uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: predsednik
mag. Miroslav Mozetič ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger,
dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan
Zobec. Sodnica dr. Dunja Jadek Pensa je bila pri odločanju v tej
zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo
soglasno.
Številka odločbe:
Up-879/12-16
U-I-234/12-10
Datum:
24.04.2014
mag. Miroslav Mozetič
l.r.
Predsednik