Iz
sklopa - modula:
PRAKSA/Mnenja DURS-MF/Ostalo/ …
REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA DELO, DRUŽINO, SOCIALNE ZADEVE IN ENAKE MOŽNOSTI
Direktorat za delovna razmerja in pravice iz dela
Številka: 1001-197/2018-2
Datum: 05.04.2018
PONOVNA DEFINICIJA BRUTO
PLAČE
Pri računanju plač se uporabljajo tri besedne zveze – "bruto
plača", "bruto bruto plača" in "neto plača". "Neto plača" je pač
neto plača, z odšteto akontacijo dohodnine pride tak znesek na
račun, "bruto bruto plača" je strošek, ki ga delodajalec plača za
"samo plačo", današnja "bruto plača" je pa fiktivna številka na
papirju, ki nobenemu ne pomeni nič.
Tudi pri dogovarjanju o plači, delavec v glavi preračunava neto
plačo, delodajalec bruto bruto plačo, pogovarjata se pa o bruto
plači. Podobno bi se rešili marsikateri problemi, kjer delavci ne
poznajo dejanskih stroškov pri sami plači (ker skupnega stroška
ponavadi ni napisanega na plačnem listu).
Trenutno se od te fiktivne bruto plače odštejejo procenti za
pokojnino in zdravstvo "na račun delavca", in isti številki se
prištejejo spet pripevki za pokojnino in zdravstvo še "na račun
delodajalca", kar je pa sploh popoln nesmisel, da sta potrebna dva
izračuna prispevkov za isto stvar, medtem ko skupaj predstavljata
razliko med plačilom delodajalca in dohodkom delavca (seveda minus
akontacija dohodnine). To je, kot če bi kupil od prodajalca na
tržnici kilo paradajza, pa bi najprej pobrali davek enemu, pa še en
paradajz drugemu. Popoln nesmisel.
Predlagam da se koncept trenutne bruto plače ukine, in da se
t.i. "bruto bruto" plača preimenuje v bruto plačo. Bruto plača se v
pogodbah poveča za 16.10% (torej za trenutni strošek "prispevka
delodajalca"), prispevki naj bodo samo eni (skupaj torej 32.9%), na
koncu pa je neto plača ista.
V
zvezi s predlogom, ki se nanaša na ponovno definicijo »bruto«
plače, z vidika pristojnosti Ministrstva za delo, družino, socialne
zadeve in enake možnosti posredujemo naslednje stališče:
Plačilo za opravljeno delo v temelju ureja Zakon o delovnih
razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT,
33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljnjem besedilu:
ZDR-1) v okviru posebnega poglavja o pravicah, obveznostih in
odgovornostih iz delovnega razmerja. Iz 126. člena ZDR-1 izhaja, da
je obvezna oblika plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi plača, ki
mora biti vedno v denarni obliki. Pri plači mora delodajalec
upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo,
ki neposredno zavezuje delodajalca.
Ko se
izpostavlja plača ali minimalna plača, je vedno mišljena bruto
plača, torej znesek, od katerega še niso odšteti delavčevi davki in
prispevki. Od plače v bruto znesku namreč delodajalec na delavčev
račun izplačuje neto znesek ter v njegovem imenu, skladno s
predpisi, ki sodijo v delovno področje Ministrstva za finance, na
ustrezne račune nakazuje prispevke in akontacijo dohodnine, pri
čemer se seveda upoštevajo tudi osebne okoliščine (npr. vzdrževani
družinski člani), kar je tudi razlog za različne neto zneske med
posameznimi delavci. Dodatno pa je delodajalec na bruto plačo
zavezan plačati še davek na izplačano plačo in prispevke, kar pa je
tudi lahko različno, odvisno npr. od sklenjene pogodbe o zaposlitvi
za nedoločen ali določen čas ali od morebitnih subvencij, do
katerih je upravičen konkretni delodajalec. Upoštevaje navedeno
torej le bruto plača predstavlja znesek, ki ni odvisen niti od
okoliščin na strani delavca niti od okoliščin na strani
delodajalca.
Upoštevaje vse navedeno ocenjujemo, da je ureditev plačila za
opravljano delo ustrezna, zato menimo, da ni utemeljenih argumentov
za spreminjanje zakonskih določb v smislu izpostavljenega
predloga.
Vsebina pojasnila / mnenja MDDSZ
temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
· Zakon o delovnih razmerjih - ZDR-1, Uradni list RS, št.
21/13 (78/13-popr.), 47/15-ZZSDT, 33/16-PZ-F in
52/16-ZDR-1A.
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji mnenje MDDSZ, je pripis uredništva.