Iz sklopa - modula:
PRAKSA/Sodbe sodišč/Ostalo/Evropsko
sodišče/ …
EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (šesti
senat) v zadevi: C-203/24
Datum: 04.09.2025
SOCIALNA VARNOST DELAVCEV
MIGRANTOV – Zakonodaja, ki se uporablja – Delavec, ki običajno
opravlja dejavnost zaposlene osebe v več državah članicah –
Opravljanje manj od 25 % dejavnosti v državi članici stalnega
prebivališča
V zadevi:
Hakamp
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 13(1) Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji
sistemov socialne varnosti (UL, posebna izdaja v slovenščini,
poglavje 5, zvezek 5, str. 72), kakor je bila
spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012 Evropskega parlamenta
in Sveta z dne 22. maja 2012 (UL 2012, L 149,
str. 4) (v nadaljevanju: Uredba št. 883/2004), in
člena 14(8) Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega
parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o določitvi
podrobnih pravil za izvajanje Uredbe (ES) št. 883/2004 o
koordinaciji sistemov socialne varnosti (UL 2009, L 284,
str. 1), kakor je bila spremenjena z Uredbo št. 465/2012
(v nadaljevanju: Uredba št. 987/2009).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med KN, zaposleno osebo, in
Raad van Bestuur van de Sociale Verzekeringsbank (upravni odbor
zavoda za socialno zavarovanje, Nizozemska) (v nadaljevanju: SVB)
glede začasne določitve zakonodaje, ki se zanj uporablja na
področju socialne varnosti.
Pravni
okvir
Pravo
Unije
Uredba
št. 883/2004
3 V
uvodnih izjavah 1, 3 in 45 Uredbe št. 883/2004 je
navedeno:
„(1) Pravila
za koordinacijo nacionalnih sistemov socialne varnosti spadajo v
okvir prostega gibanja oseb in morajo prispevati k izboljšanju
njihovega življenjskega standarda in pogojev za
zaposlitev.
[…]
(3) Uredba
Sveta (EGS) št. 1408/71 z dne 14. junija 1971 o uporabi
sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe in njihove družinske
člane, ki se gibljejo v Skupnosti je bila večkrat spremenjena in
posodobljena, da bi upoštevali ne samo razvoj na ravni Skupnosti,
vključno s sodbami Sodišča, ampak tudi spremembe zakonodaje na
nacionalni ravni. Ti dejavniki so prispevali k temu, da so postala
koordinacijska pravila Skupnosti zapletena in zamudna. Zamenjava
teh pravil, ob njihovi posodobitvi in poenostavitvi, je torej
bistvenega pomena za doseganje cilja prostega gibanja
oseb.
[…]
(45) Države
članice ne morejo zadovoljivo doseči cilja predlaganih ukrepov, to
je koordinacije ukrepov za zagotovitev učinkovitega uresničevanja
pravice do prostega gibanja oseb, in ga je zaradi obsega in učinkov
ukrepov torej laže doseči na ravni Skupnosti […]“
4 Člen 11
te uredbe določa:
„1. Za
osebe, za katere se uporablja ta uredba, velja zakonodaja ene same
države članice. Ta zakonodaja se določi v skladu s tem
naslovom.
[…]“
5 Člen 13
navedene uredbe, naslovljen „Opravljanje dejavnosti v dveh ali več
državah članicah“, v odstavku 1 določa:
„Za osebo, ki običajno
opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah,
velja:
(a) zakonodaja
države članice stalnega prebivališča, če ta oseba opravlja znaten
del svoje dejavnosti v tej državi članici; ali
(b) če
ta oseba ne opravlja znatnega dela svoje dejavnosti v državi
članici stalnega prebivališča:
(i) zakonodaja
države članice, v kateri je statutarni sedež ali poslovna enota
podjetja ali delodajalca, če je ta oseba zaposlena pri enem
podjetju ali delodajalcu […]
[…]“
Uredba
št. 987/2009
6 V
uvodni izjavi 1 Uredbe št. 987/2009 je
navedeno:
„Uredba
[št. 883/2004] posodablja pravila za koordinacijo sistemov
socialne varnosti držav članic z določitvijo ukrepov in postopkov
za njihovo izvajanje ter njihovo poenostavitvijo v korist vseh
zadevnih akterjev. Treba bi bilo določiti podrobna pravila za njeno
izvajanje.“
7 Člen 14
te uredbe, naslovljen „Podrobnosti v zvezi s členoma 12
in 13 [Uredbe št. 883/2004]“, v odstavku 8
določa:
„Za namene uporabe
člena 13(1) in (2) [Uredbe št. 883/2004] ,znaten del
zaposlitvene ali samozaposlitvene dejavnosti [dejavnosti zaposlene
ali samozaposlene osebe]‘, ki se izvaja v državi članici, pomeni,
da se tam izvaja količinsko znaten del vseh dejavnosti zaposlene
ali samozaposlene osebe, ki pa ni nujno glavni del teh
dejavnosti.
Za določitev, ali se
znaten del dejavnosti izvaja v državi članici, se upoštevajo
naslednja okvirna merila:
(a) v
primeru zaposlitvene dejavnosti [dejavnosti zaposlene osebe]
delovni čas in/ali osebni prejemki, in
(b) v
primeru samozaposlitvene dejavnosti: promet, delovni čas, število
opravljenih storitev in/ali prihodki od dela.
Če je delež, ugotovljen
med splošno presojo, nižji od 25 % [zgoraj navedenih meril],
je to indikator, da se znaten del dejavnosti ne izvaja v zadevni
državi članici.“
8 Člen 14(10)
navedene uredbe določa:
„Za določitev
zakonodaje, ki se uporablja v skladu z odstavkoma 8 in 9,
zadevni nosilci upoštevajo stanje, predvideno za naslednjih 12
koledarskih mesecev.“
9 Člen 16
te uredbe, ki se nanaša na „Postopek za uporabo člena 13
[Uredbe št. 883/2004]“, v odstavkih 1 in 2
določa:
„1. Oseba,
ki svoje dejavnosti opravlja v dveh ali več državah članicah, o tem
obvesti nosilca, ki ga je imenoval pristojni organ v državi članici
stalnega prebivališča.
2. Imenovani
nosilec kraja stalnega prebivališča brez odlašanja določi
zakonodajo, ki se uporablja za zadevno osebo, ob upoštevanju
člena 13 [Uredbe št. 883/2004] in člena 14 [Uredbe
št. 987/2009]. Ta prva določitev je začasna. Nosilec o tej
začasni določitvi obvesti imenovane nosilce vseh držav članic, v
katerih se dejavnost opravlja.“
Sklepi Skupnega
odbora Evropskega gospodarskega prostora (EGP)
10 Priloga VI
(Socialna varnost) k Sporazumu o Evropskem gospodarskem prostoru z
dne 2. maja 1992 (UL, posebna izdaja v slovenščini,
poglavje 11, zvezek 52, str. 3) v skladu s Sklepom
Skupnega odbora EGP št. 76/2011 z dne 1. julija 2011 o
spremembi Priloge VI (Socialna varnost) in Protokola 37 k
Sporazumu EGP (UL 2011, L 262, str. 33), ki je začel
veljati 1. junija 2012, med „navedenimi akti“ zajema Uredbo
št. 883/2004 in Uredbo št. 987/2009. Ti uredbi se za
Lihtenštajn uporabljata od 1. junija 2012.
Spor o glavni
stvari in vprašanja za predhodno odločanje
11 KN
je leta 2016 stalno prebival na Nizozemskem. Med
4. februarjem in 31. decembrom 2016 (v nadaljevanju:
sporno obdobje) je delal kot ladjar na plovilu za plovbo po
celinskih plovnih poteh (v nadaljevanju: plovilo), ki je bilo
registrirano na Nizozemskem ter katerega lastnik in upravljavec je
bila ladjarska družba, registrirana in s sedežem na Nizozemskem. KN
je svoje dejavnosti opravljal v Belgiji, Nemčiji in na Nizozemskem.
Glede na ladijski dnevnik je plovilo v letu 2016 približno
22 % svojega celotnega časa plovbe plulo na Nizozemskem. KN je
bil v spornem obdobju vpisan v register zaposlenih delodajalca s
sedežem v Lihtenštajnu.
12 Iz
tega ladijskega dnevnika je razvidno tudi, da je plovilo v letih
2013 in 2014 že plulo na Nizozemskem 22 % oziroma
24 % celotnega časa plovbe. Vendar KN v tem obdobju ni delal
niti za delodajalca s sedežem v Lihtenštajnu niti na
plovilu.
13 Nosilec,
pristojen za Kneževino Lihtenštajn, je z dopisom z dne
25. julija 2017 na podlagi člena 6 Uredbe
št. 987/2009 pozval SVB, naj začasno določi, katera zakonodaja
se uporablja za KN za sporno obdobje.
14 SVB
je z odločbo z dne 8. novembra 2019 nizozemsko zakonodajo štel
za tisto, ki se uporablja za sporno obdobje, in izdal potrdilo o
uporabi nizozemskega sistema socialne varnosti (potrdilo A1) za to
obdobje.
15 KN
je vložil pritožbo, ki jo je SVB z odločbo z dne 6. marca 2020
zavrnil, z obrazložitvijo, da je zadevna oseba v spornem obdobju
opravljala znaten del svoje dejavnosti zaposlene osebe na
Nizozemskem. Da je prišel do te ugotovitve, je SVB upošteval ne le
čas plovbe plovila, na katerem je delal KN, kot izhaja iz
ladijskega dnevnika, ampak tudi to, da je stalno prebival na
Nizozemskem, da je bilo plovilo tam registrirano ter da je imel
lastnik in upravljavec navedenega plovila tam sedež.
16 Ker
je rechtbank Midden-Nederland (sodišče osrednje Nizozemske,
Nizozemska) tožbo KN zoper to odločbo SVB zavrnilo, je KN vložil
pritožbo pri Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s
področja socialne varnosti in javnih uslužbencev, Nizozemska), pri
čemer je predložil dokumente, iz katerih naj bi izhajalo, da je
njegov delovni čas na Nizozemskem znašal le 18,5 % njegovega
celotnega delovnega časa v spornem obdobju.
17 Centrale
Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialne
varnosti in javnih uslužbencev) je s sodbo z dne 19. maja 2022
to pritožbo zavrnilo, pri čemer je presodilo, da je pravilno, da se
za sporno obdobje uporabi nizozemska zakonodaja s področja socialne
varnosti. Po presoji tega sodišča naj bi se lahko za delavca, ki v
državi članici stalnega prebivališča opravlja manj kot 25 %
svoje dejavnosti zaposlene osebe, kljub temu štelo, da je opravljal
znaten del te dejavnosti v tej državi, če za to obstaja dovolj
drugih indikatorjev.
18 Centrale
Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialne
varnosti in javnih uslužbencev) je ugotovilo, da je SVB zadostno
dokazal, da je KN znaten del svoje dejavnosti zaposlene osebe
opravljal v državi članici stalnega prebivališča, pri čemer je v
zvezi s tem upoštevalo, da je plovilo, na katerem je delal, tudi v
letih 2013 in 2014 plulo na Nizozemskem 22 % oziroma
24 % celotnega časa plovbe, da je zadevna oseba stalno
prebivala na Nizozemskem, da je bilo plovilo tam registrirano in da
imata tam sedež tako lastnik kot tudi upravljavec
plovila.
19 KN
je zoper odločbo Centrale Raad van Beroep (višje sodišče za zadeve
s področja socialne varnosti in javnih uslužbencev) vložil
kasacijsko pritožbo pri Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče
Nizozemske), ki je predložitveno sodišče. Trdi, da je Centrale Raad
van Beroep (višje sodišče za zadeve s področja socialne varnosti in
javnih uslužbencev) s tem, da je upoštevalo okoliščine, ki niso
upoštevne za presojo kraja, v katerem je opravljal znaten del
svojih dejavnosti zaposlene osebe, napačno uporabilo člen 13
Uredbe št. 883/2004 in člen 14(8) Uredbe
št. 987/2009. Poleg tega po mnenju KN to sodišče napačno ni
upoštevalo tega, da ima delodajalec sedež v Lihtenštajnu ter da je
bilo vkrcavanje na plovilo in izkrcavanje z njega opravljeno v
Belgiji, in ne na Nizozemskem.
20 V
teh okoliščinah se predložitvenemu sodišču postavlja več
vprašanj.
21 Na
prvem mestu, to sodišče želi izvedeti, katere okoliščine so lahko
upoštevne za to, da se šteje, da delavci, ki opravijo manj kot
25 % svojega delovnega časa v državi članici stalnega
prebivališča, tam kljub temu opravljajo znaten del svoje dejavnosti
zaposlene osebe.
22 Po
mnenju predložitvenega sodišča iz uporabe izrazov „mede“ („med
drugim“) in „indicatieve criteria“ („okvirna merila“) ter
samostalnika „indicatie“ („indikator“) v členu 14(8) Uredbe
št. 987/2009 v nizozemski jezikovni različici nesporno izhaja,
da če delovni čas in/ali osebni prejemki v državi članici stalnega
prebivališča obsegajo manj kot 25 % teh elementov, upoštevanih
za vse dejavnosti delavca v različnih državah članicah, obstaja
možnost, da se v okviru splošne presoje položaja navedenega delavca
upoštevajo druge okoliščine.
23 Vendar –
ne le, da naj v členu 14(8) Uredbe št. 987/2009 ne bi
bilo navedeno, katere naj bi bile te druge upoštevne
okoliščine – naj bi bilo tudi težko vedeti, kakšen pomen je
treba pripisati zadnjemu pododstavku tega odstavka 8, v skladu
s katerim je delež naveznih okoliščin, na katere se nanaša ta
pododstavek, nižji od 25 %, indikator, da se znaten del
dejavnosti ne izvaja v državi članici stalnega
prebivališča.
24 Na
podlagi besedila člena 13(1)(a) Uredbe št. 883/2004 naj
bi bilo mogoče trditi, da se mora pojem „znaten del“ nanašati na
dejavnosti zaposlene osebe, ki jih opravi zadevna oseba. V
členu 14(8) Uredbe št. 987/2009 naj bi bilo pojasnjeno,
da mora to biti delež dejavnosti, ki je količinsko pomemben. Tako
se predložitveno sodišče nagiba k sklepu, da morajo biti druge
okoliščine neposredno povezane z opravljanjem dejavnosti,
zagotavljati podatek o kraju, kjer se dejavnosti opravljajo, in
voditi do kvantitativnih zaključkov glede pomembnosti, ki jo je
mogoče pripisati dejavnostim, ki se opravljajo v državi članici
stalnega prebivališča, v primerjavi z vsemi dejavnostmi zadevne
osebe.
25 Na
drugem mestu, predložitveno sodišče meni, da je treba iz različnih
okoliščin, ki jih je treba upoštevati, izključiti kraj, kjer je
plovilo registrirano, kraj, kjer imata sedež lastnik in upravljavec
plovila, ali kraj, kjer se delavec vkrca na plovilo in/ali izkrca z
njega, oziroma celo podatke o času ali kraju plovbe v letih, v
katerih delavec ni bil zaposlen pri svojem lihtenštajnskem
delodajalcu. Poleg tega po mnenju predložitvenega sodišča kraj
stalnega prebivališča delavca ne more biti upošteven podatek, ker
člen 13(1) Uredbe št. 883/2004 ustreza prav primeru, v
katerem delavec del svojih dejavnosti opravlja v državi članici
stalnega prebivališča. Tudi kraj sedeža delodajalca naj ne bi bil
povezan z opravljanjem dejavnosti v tej državi.
26 Na
tretjem mestu, glede obdobja, ki ga je treba upoštevati pri
presoji, ali zaposlena oseba znaten del svoje dejavnosti opravlja v
državi članici stalnega prebivališča, se predložitveno sodišče
sprašuje, ali mora biti to omejeno na obdobje, na katero se nanaša
potrdilo A1, ali pa je lahko po potrebi širše, da bi ustrezalo
koledarskemu letu. Člen 14(10) Uredbe št. 987/2009 naj bi
določal, da se upošteva stanje, predvideno za naslednjih 12
koledarskih mesecev, ne da bi bilo pojasnjeno, od katerega trenutka
se ta rok izračuna, to je bodisi od dneva do dneva bodisi od konca
določenega obdobja.
27 Uredba
št. 987/2009 naj ne bi vsebovala nobene določbe o upoštevanju
obdobja pred zadevnim obdobjem. V skladu s Praktičnim vodnikom o
zakonodaji, ki se uporablja v Evropski uniji (EU), Evropskem
gospodarskem prostoru (EGP) in Švici, ki ga je pripravila in
odobrila Upravna komisija za koordinacijo sistemov socialne
varnosti in ki je bil objavljen decembra 2013 (v nadaljevanju:
Praktični vodnik), pa bi lahko bile tudi podrobnosti opravljanja
dejavnosti v preteklosti zanesljivo merilo za prihodnje ravnanje
zadevnega delavca.
28 Na
četrtem mestu, predložitveno sodišče se sprašuje, kakšno
diskrecijsko pravico ima pristojni nosilec v okviru izdaje potrdila
A1, da ugotovi, ali delavec znaten del svojih dejavnosti opravlja v
državi članici stalnega prebivališča.
29 V
teh okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče
Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ta vprašanja:
„1. Katere
okoliščine ali vrste okoliščin so primerne za presojo na podlagi
člena 14(8) Uredbe št. 987/2009, ali oseba, ki običajno
opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah,
znaten del svoje dejavnosti opravlja v državi stalnega
prebivališča, če ni sporno, da tam opravlja dejavnost 22 %
svojega delovnega časa? Ali se za to zahteva, (i) da je okoliščina
neposredno povezana z opravljanjem dejavnosti, (ii) da gre za
okoliščino, ki vsebuje napotilo glede kraja opravljanja dejavnosti
in (iii) da je iz okoliščine mogoče količinsko sklepati, kakšen
pomen je treba pripisati dejavnosti, ki se opravlja v državi
stalnega prebivališča, v primerjavi z vsemi dejavnostmi zadevne
osebe?
2. Ali
je ob upoštevanju odgovora na prvo vprašanje treba oziroma ali je
mogoče pri tej presoji upoštevati: (i) stalno prebivališče delavca,
(ii) kraj registracije plovila za celinsko plovbo, na katerem
delavec opravlja svojo dejavnost, (iii) kraj sedeža lastnika in
upravljavca plovila za celinsko plovbo, (iv) kraj, kjer je plovilo
plulo v obdobjih, v katerih delavec na njem ni bil zaposlen in tudi
še ni bil zaposlen pri delodajalcu, (v) sedež delodajalca in (vi)
kraj, kjer se delavec vkrca na plovilo in izkrca z
njega?
3. Za
katero obdobje je treba presojati, ali delavec opravlja znaten del
svoje dejavnosti v državi stalnega prebivališča?
4. Ali
ima pristojni nosilec države članice pri določanju zakonodaje, ki
se uporablja in ki jo mora sodišče načeloma spoštovati, glede pojma
‚znaten del svoje dejavnosti‘ iz člena 13(1) Uredbe
št. 883/2004 diskrecijsko pravico, in če jo ima, kako daleč
sega ta pravica?“
Vprašanja za
predhodno odločanje
Prvo in
drugo vprašanje
30 Predložitveno
sodišče s prvim in drugim vprašanjem, ki ju je treba preučiti
skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba člen 14(8) Uredbe
št. 987/2009 razlagati tako, da ima pristojni nosilec pri
presoji, ali oseba, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe
v dveh ali več državah članicah, opravlja znaten del te dejavnosti
v državi članici stalnega prebivališča, možnost upoštevati
okoliščine, ki niso delovni čas, opravljen v tej državi, in/ali
osebni prejemki, prejeti v tej državi.
31 Iz
besedila člena 14(8) Uredbe št. 987/2009 izhaja, da
„znaten del zaposlitvene ali samozaposlitvene dejavnosti
[dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe]“, ki se izvaja v
državi članici, pomeni, da se tam izvaja količinsko znaten del vseh
dejavnosti zaposlene ali samozaposlene osebe, ki pa ni nujno glavni
del teh dejavnosti. Za določitev, ali se znaten del dejavnosti
izvaja v državi članici, se v primeru dejavnosti zaposlene osebe
upoštevajo delovni čas in/ali osebni prejemki. Če je delež
izpolnjevanja teh meril nižji od 25 %, je to indikator, da se
znaten del te dejavnosti ne izvaja v zadevni državi članici (sodba
z dne 19. maja 2022, INAIL in INPS, C-33/21, EU:C:2022:402,
točka 63).
32 Dvomi
predložitvenega sodišča izhajajo iz dejstva, da nizozemska
jezikovna različica člena 14(8) Uredbe št. 987/2009
vsebuje izraz „mede“ („prav tako“) v povezavi z navedbo okvirnih
meril, ki jih je treba upoštevati pri ugotavljanju, ali se znaten
del zaposlitvenih dejavnosti zadevne osebe opravlja v državi
članici. Predložitveno sodišče iz tega sklepa, da bi bilo dovoljeno
sprejeti druga merila, ki nista merili delovnega časa in/ali
osebnih prejemkov, našteti v tej določbi.
33 Ugotoviti
pa je treba, da druge jezikovne različice člena 14(8) Uredbe
št. 987/2009, med drugim nemška, angleška, francoska ali
latvijska različica, izraza „prav tako“ ne vsebujejo.
34 V
skladu z ustaljeno sodno prakso formulacija, uporabljena v eni od
jezikovnih različic določbe prava Unije, ne more biti edina podlaga
za razlago te določbe oziroma ne more imeti prednosti pred drugimi
jezikovnimi različicami. Tak pristop namreč ne bi bil združljiv z
zahtevo po enotni uporabi prava Unije. V primeru razhajanj med
jezikovnimi različicami je treba zadevno določbo razlagati glede na
splošno sistematiko in namen ureditve, katere del je (sodbi z dne
25. marca 2010, Helmut Müller, C-451/08, EU:C:2010:168,
točka 38 in navedena sodna praksa, ter z dne 21. marca
2024, Cobult, C-76/23, EU:C:2024:253, točka 25 in navedena
sodna praksa).
35 Kar
zadeva kontekst ureditve, katere del je zadevna določba, je iz
samega naslova Uredbe št. 987/2009 razvidno, da je namen te
uredbe določitev podrobnih pravil za izvajanje Uredbe
št. 883/2004. Člen 14 Uredbe št. 987/2009 je
naslovljen „Podrobnosti v zvezi s členoma 12 in 13
[Uredbe št. 883/2004]“, njegov odstavek 8 pa je bil
sprejet „[z]a namene uporabe člena 13(1) in (2) [Uredbe
št. 883/2004]“.
36 Zato
je treba pri razlagi člena 14 Uredbe št. 987/2009
upoštevati člena 12 in 13 Uredbe
št. 883/2004.
37 V
zvezi s tem je treba opozoriti, da določbe naslova II Uredbe
št. 883/2004, „Določitev zakonodaje, ki se uporablja“,
katerega del sta člena 12 in 13 te uredbe, tvorijo popoln
in enoten sistem kolizijskih pravil, ki niso namenjena le temu, da
se preprečijo hkratna uporaba več nacionalnih zakonodaj in zapleti,
ki bi zaradi tega lahko nastali, temveč tudi temu, da se prepreči,
da bi osebe, ki spadajo na področje uporabe te uredbe, ostale brez
zaščite na področju socialne varnosti, ker ne bi bilo zakonodaje,
ki bi se lahko uporabila zanje (glej v tem smislu sodbo z dne
16. novembra 2023, Zakład Ubezpieczeń Społecznych Oddział w
Toruniu, C-422/22, EU:C:2023:869, točka 50 in navedena sodna
praksa).
38 Kot
je razvidno iz uvodnih izjav 1 in 45 Uredbe
št. 883/2004, je cilj te uredbe zagotoviti koordinacijo
nacionalnih sistemov socialne varnosti držav članic, da bi se
zagotovilo učinkovito uresničevanje pravice do prostega gibanja
oseb in s tem prispevalo k izboljšanju življenjskega standarda in
pogojev za zaposlitev oseb, ki se gibljejo v Evropski uniji, in
sicer s posodobitvijo in poenostavitvijo pravil iz Uredbe
št. 1408/71 (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija
2020, AFMB in drugi, C-610/18, EU:C:2020:565,
točka 63).
39 Ta
cilj se izvaja s členom 11(1) Uredbe št. 883/2004, ki
določa, da za osebe, za katere se uporablja ta uredba, na področju
socialne varnosti velja zakonodaja ene same države članice, ki se
določi v skladu z naslovom II navedene uredbe.
40 Poleg
tega ta člen 11 v odstavku 3(a) določa načelo, da za
osebo, ki opravlja dejavnost zaposlene osebe na ozemlju države
članice, velja zakonodaja te države članice (glej v tem smislu
sodbo z dne 16. julija 2020, AFMB in drugi, C-610/18,
EU:C:2020:565, točka 42).
41 Vendar
je to načelo oblikovano „[v] skladu s členi 12 do 16“
Uredbe št. 883/2004, saj bi se lahko v nekaterih posebnih
položajih z običajno uporabo navedenega načela ne preprečili,
temveč nasprotno, povzročili administrativni zapleti za delavca in
tudi za delodajalca ter organe socialne varnosti, ki bi lahko
ovirali uresničevanje prostega gibanja oseb, zajetih s to uredbo
(glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, AFMB in drugi,
C-610/18, EU:C:2020:565, točka 43).
42 Med
temi posebnimi položaji je primer osebe, ki običajno opravlja
dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, iz
člena 13(1) Uredbe št. 883/2004.
43 Člen 13(1)
Uredbe št. 883/2004 v točki (a) določa, da za osebo, ki
običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah
članicah, velja zakonodaja države članice stalnega prebivališča, če
ta oseba tam opravlja znaten del svoje dejavnosti, medtem ko je v
točki (b) te določbe navedeno, da za osebo, ki običajno
opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah
in ne opravlja znatnega dela te dejavnosti v državi članici
stalnega prebivališča, velja zakonodaja države članice, v kateri je
statutarni sedež ali poslovna enota podjetja ali
delodajalca.
44 Kolizijska
pravila iz člena 13(1)(a) in (b) Uredbe št. 883/2004
zagotavljajo, da se, kadar oseba opravlja dejavnost zaposlene osebe
v dveh ali več državah članicah, vedno uporablja zakonodaja ene
same države članice, in sicer bodisi zakonodaja države članice
stalnega prebivališča te osebe, če ta oseba tam opravlja znaten del
svoje dejavnosti, bodisi – če ni tako – zakonodaja države
članice, v kateri ima njen delodajalec sedež.
45 Člen 13(1)(a)
in (b) Uredbe št. 883/2004 s tem spada v okvir cilja, na
katerega je bilo opozorjeno v točkah 37 in 38 te sodbe,
saj ob tem, da poenostavlja pravila, uvedena s predhodno
ureditvijo, določa pravila o odstopanju od pravila države članice
zaposlitve, določenega v členu 11(3)(a) te uredbe, prav zato,
da bi se preprečili zapleti, ki bi sicer lahko izhajali iz uporabe
zadnjenavedenega pravila v položajih, ki vključujejo opravljanje
dejavnosti v dveh ali več državah članicah (glej v tem smislu sodbo
z dne 16. julija 2020, AFMB in drugi, C-610/18, EU:C:2020:565,
točka 64).
46 S
tega vidika je namen pravil o odstopanju, uvedenih z določbami,
navedenimi v točki 43 te sodbe, zagotoviti, da se v skladu s
pravilom enotnosti, na katero je opozorjeno v točki 39 te
sodbe, za delavce, ki opravljajo dejavnosti v dveh ali več državah
članicah, uporablja zakonodaja samo ene države članice, tako da so
v ta namen določene navezne okoliščine, pri katerih se upošteva
objektivni položaj teh delavcev, da bi se olajšalo njihovo prosto
gibanje (glej v tem smislu sodbo z dne 16. julija 2020, AFMB
in drugi, C-610/18, EU:C:2020:565, točka 65).
47 Člen 14(8)
Uredbe št. 987/2009 v delu, v katerem se za ugotavljanje, ali
se količinsko znaten del vseh dejavnosti delavca opravlja v državi
članici, sklicuje na delovni čas in/ali osebne prejemke, je treba
razlagati ob upoštevanju teh preudarkov.
48 V
tem okviru je treba po eni strani navesti, da se zadnji pododstavek
člena 14(8) Uredbe št. 987/2009, v skladu s katerim je
treba v okviru splošne presoje položaja navedenega delavca
preveriti, ali je dosežen prag 25 %, izrecno sklicuje na
„[zgoraj navedena]“ merila, to je v primeru dejavnosti zaposlene
osebe merila, ki se nanašajo na delovni čas in/ali osebne prejemke,
pri čemer so izključena vsa druga merila.
49 Okoliščina,
da se to preverjanje navedenih meril izvede v okviru splošne
presoje položaja zadevnega delavca, ne pomeni, da je dovoljeno
dodati druga merila, ampak da je treba upoštevati vse dejavnosti
zaposlene osebe, ki jih opravi navedeni delavec.
50 Po
drugi strani besedilo te določbe ne pušča tako rekoč nobenega dvoma
o tem, da ob neobstoju izpolnitve 25 % meril v zvezi z
delovnim časom in/ali osebnimi prejemki ni mogoče ugotoviti, da se
znaten del dejavnosti zaposlene osebe opravlja v zadevni državi
članici.
51 Če
bi se dopustilo, da se za delavca, ki je opravljal manj kot
25 % vseh svojih dejavnosti zaposlene osebe na ozemlju države
članice stalnega prebivališča, lahko uporablja zakonodaja te države
na podlagi člena 13(1)(a) Uredbe št. 883/2004, bi to
lahko ne samo pomenilo neupoštevanje odstopajoče narave naveznih
okoliščin iz členov od 12 do 14 te uredbe, vključno s
tistimi, ki se nanašajo na državo članico stalnega prebivališča,
ampak tudi ustvarjalo negotovost pri uporabi kolizijskih pravil iz
naslova II te uredbe v škodo enostavnosti, ki naj bi se s temi
pravili uvedla v zvezi z uporabo naveznih okoliščin, ki temeljijo
na objektivnem položaju, v katerem je zadevni delavec.
52 Razlago,
v skladu s katero neobstoja 25-odstotnega izpolnjevanja meril v
zvezi z delovnim časom in/ali osebnimi prejemki ni mogoče sanirati
z upoštevanjem drugih meril, potrjujejo tudi pojasnila,
zagotovljena s Praktičnim vodnikom, pri katerem gre za dokument, ki
po svoji naravi nima zavezujočega pravnega učinka. Vendar je ta
vodnik koristen instrument za razlago uredb št. 883/2004 in
št. 987/2009. Tako je v delu tega dokumenta, ki se nanaša na
pojem „znatni del“ dejavnosti, navedeno, da je treba upoštevati
merila delovnega časa in/ali osebnih prejemkov, da bi se preverilo,
ali je 25-odstotni prag iz člena 14(8), zadnji pododstavek,
Uredbe št. 987/2009 dosežen v državi članici stalnega
prebivališča, kar naj bi torej pomenilo indikator, da se znaten del
vseh dejavnosti zadevnega delavca opravlja v tej državi članici.
Čeprav je v Praktičnem vodniku navedeno, da se lahko upoštevajo
tudi druga merila, pri čemer ta niso opredeljena, pa je iz vseh
navedenih konkretnih primerov razvidno, da opravljanje dejavnosti
zaposlene osebe v državi članici stalnega prebivališča, ki obsega
manj kot 25 % delovnega časa in/ali osebnih prejemkov, ne
omogoča, da bi se ugotovila uporaba zakonodaje te
države.
53 Zato
je treba ugotoviti, da je treba člen 14(8) Uredbe
št. 987/2009 razlagati tako, da mora biti za to, da bi se
štelo, da oseba opravlja znaten del svoje dejavnosti zaposlene
osebe v državi članici stalnega prebivališča, dosežen prag
25 % delovnega časa in/ali osebnih prejemkov v tej državi
članici, ne da bi bilo mogoče z upoštevanjem drugih meril
nadomestiti neizpolnjevanje zgoraj navedenih meril.
54 Iz
tega sledi, da v primeru, kakršen je ta v postopku v glavni stvari,
v katerem ni sporno, da je delavec 22 % svoje dejavnosti
zaposlene osebe opravljal v državi članici stalnega prebivališča,
kar je pod pragom 25 % iz člena 14(8), zadnji
pododstavek, Uredbe št. 987/2009, zanj ni mogoče uporabiti
kolizijskega pravila iz člena 13(1)(a) Uredbe
št. 883/2004, tako da je treba zakonodajo, ki se uporabi,
določiti v skladu s kolizijskim pravilom iz člena 13(1)(b) te
uredbe, ki določa, da za delavca velja zakonodaja države članice, v
kateri je statutarni sedež ali poslovna enota podjetja ali
delodajalca.
55 Iz
zgoraj navedenega izhaja, da se za ugotovitev, ali zadevni delavec
znaten del svoje dejavnosti zaposlene osebe opravlja v državi
stalnega prebivališča, ne upoštevajo druga merila.
56 Glede
na zgoraj navedene razloge je treba na prvo in drugo vprašanje
odgovoriti, da je treba člen 14(8) Uredbe št. 987/2009
razlagati tako, da mora pristojni nosilec pri presoji, ali oseba,
ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več
državah članicah, opravlja znaten del te dejavnosti v državi
članici stalnega prebivališča, v okviru splošne presoje položaja te
osebe preveriti, ali je vsaj 25 % njenega delovnega časa
opravljenega in/ali osebnih prejemkov prejetih v tej državi. V tem
okviru se ne upoštevajo druge okoliščine ali merila.
Tretje
vprašanje
57 Predložitveno
sodišče s tretjim vprašanjem v bistvu sprašuje, katero obdobje je
treba upoštevati, da se v okviru splošne presoje iz
člena 14(8) Uredbe št. 987/2009 presodi, ali zadevni
delavec znaten del svoje dejavnosti zaposlene osebe opravlja v
državi članici stalnega prebivališča.
58 V
zvezi s tem člen 14(10) Uredbe št. 987/2009 določa, da
morajo zadevni nosilci upoštevati stanje, predvideno za naslednjih
12 koledarskih mesecev.
59 Čeprav
ta določba ne določa natančno, od kdaj obdobje dvanajstih mesecev,
ki ga je treba upoštevati, začne teči, iz njenega besedila jasno
izhaja, da gre za naslednjih dvanajst mesecev, pri čemer se nobena
določba te uredbe ne sklicuje na pretekli položaj zadevnega
delavca.
60 Ker
je uporaba člena 14(10) Uredbe št. 987/2009 v povezavi s
členom 14(8) te uredbe omejena na primere, v katerih delavec
opravlja dejavnost v dveh ali več državah članicah, je treba šteti,
da mora začetek teka biti začetek opravljanja dejavnosti v dveh ali
več državah članicah.
61 Glede
na zgoraj navedeno je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da je
treba člen 14(8) in (10) Uredbe št. 987/2009
razlagati tako, da je treba za to, da se v okviru splošne presoje
položaja osebe, ki običajno opravlja dejavnost zaposlene osebe v
dveh ali več državah članicah, presodi, ali ta oseba opravlja
znaten del svoje dejavnosti v državi članici stalnega prebivališča,
upoštevati njen položaj, predviden za naslednjih dvanajst
koledarskih mesecev.
Četrto
vprašanje
62 Predložitveno
sodišče s četrtim vprašanjem v bistvu sprašuje, kakšno diskrecijsko
pravico ima pristojni nosilec države članice pri ugotavljanju, ali
je delavec znaten del svoje dejavnosti zaposlene osebe v smislu
člena 13(1) Uredbe št. 883/2004 opravljal v državi
članici stalnega prebivališča.
63 Glede
na odgovor na prvo vprašanje na četrto vprašanje ni treba
odgovoriti.
Stroški
64 Ker
je ta postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj
v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je
Sodišče (šesti senat) razsodilo:
1. Člen 14(8)
Uredbe (ES) št. 987/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne
16. septembra 2009 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje
Uredbe (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne
varnosti, kakor je bila spremenjena z Uredbo (EU) št. 465/2012
Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. maja
2012,
je treba razlagati
tako, da
mora pristojni
nosilec pri presoji, ali oseba, ki običajno opravlja dejavnost
zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, opravlja znaten
del te dejavnosti v državi članici stalnega prebivališča, v okviru
splošne presoje položaja te osebe preveriti, ali je vsaj 25 %
njenega delovnega časa opravljenega in/ali osebnih prejemkov
prejetih v tej državi. V tem okviru se ne upoštevajo druge
okoliščine ali merila.
2. Člen 14(8)
in (10) Uredbe št. 987/2009, kakor je bila spremenjena z
Uredbo št. 465/2012,
je treba razlagati
tako, da
je treba za to, da se
v okviru splošne presoje položaja osebe, ki običajno opravlja
dejavnost zaposlene osebe v dveh ali več državah članicah, presodi,
ali ta oseba opravlja znaten del svoje dejavnosti v državi članici
stalnega prebivališča, upoštevati njen položaj, predviden za
naslednjih dvanajst koledarskih mesecev.
Področje:
Ostalo/PSV