REPUBLIKA SLOVENIJA
MINISTRSTVO ZA FINANCE
FINANČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE
GENERALNI FINANČNI URAD
Številka: 0920-11069/2025-1
Datum 26.06.2025
Zaradi večjega števila prejetih vprašanj
glede DDV obravnave storitev, ki so povezane s pripravo jedi in se
od 1. 1. 2025 uvrščajo med restavracijske storitve, v nadaljevanju
pojasnjujemo DDV obravnavo najpogostejših primerov, kjer so se
pojavili dvomi glede pravilne DDV obravnave.
S spremembo Zakona o davku na
dodano vrednost – ZDDV-1 se je v Prilogi
I k ZDDV-1, ki določa seznam dobav blaga in storitev, za katere se
uporablja nižja stopnja DDV, izraz priprava jedi, ki je bil do 1.
1. 2005 določen v točki 1) Priloge I, nadomestil z izrazom
restavracijske storitve in storitve cateringa v točki 6 navedene
Priloge I.
Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost –
Pravilnikv 51.a členu podrobneje določa,
za katere restavracijske storitve in katere storitve cateringa iz
točke 6 Priloge I k ZDDV-1 se lahko uporabi nižja stopnja DDV.
Navedena določba je usklajena z Direktivo
2006/112/ES, ki v točki 12a Priloge III k Direktivi o DDV
določa, da se nižja stopnja DDV uporabi za restavracijske storitve
in storitve cateringa, pri čemer je možno izključiti dobavo
(alkoholnih in/ali brezalkoholnih) pijač. Natančneje navedene
storitve določa Izvedbena uredba Sveta (EU)
št. 282/2011, in sicer v členu
6.
Določba slovenske DDV zakonodaje glede
restavracijskih storitev je ožja in določa nižjo stopnjo DDV samo
za pripravo hrane, ne pa tudi pijače (izjema velja samo pri
menijih, o tem več v nadaljevanju).
Tako se za restavracijske storitve in
storitve cateringa iz točke 6 Priloge I k ZDDV-1 štejejo storitve,
ki vključujejo dobavo pripravljene ali nepripravljene hrane za
prehrano ljudi in zadostne podporne storitve, ki omogočajo njeno
takojšnje zaužitje. Zagotavljanje hrane je samo del celotne
ponudbe, pri čemer prevladujejo storitve.
Restavracijske storitve pomenijo
opravljanje storitev iz prejšnjega odstavka v prostorih izvajalca
storitev, storitve cateringa pa pomenijo opravljanje takšnih
storitev izven prostorov izvajalca storitev.
Po prejšnji določbi Pravilnika je
priprava jedi pomenila pripravo in strežbo jedi v dejavnosti, ki se
po predpisih šteje za gostinsko dejavnost. Navedeno je pomenilo, da
se je za pravilno razvrstitev dejavnosti na podlagi 146. člena
ZDDV-1 uporabljala standardna klasifikacija dejavnosti.
Nov
51.a člen Pravilnika pa sedaj jasno
določa restavracijske storitve in storitve cateringa, za katere se
uporabi nižja stopnja DDV. Pri tem se za pravilno opredelitev
določene transakcije upošteva tudi razlago in prakso Sodišča
Evropske Unije (Sodišče EU) na tem področju. Razvrstitev v
standardno klasifikacijo dejavnosti ni več pomembna.
Iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da je treba na
področju DDV določbe, ki pomenijo izjemo od nekega
načela, razlagati ozko. Uporaba ene ali dveh nižjih stopenj DDV je
možnost, ki je z odstopanjem od načela, po katerem se uporablja
splošna stopnja, priznana državam članicam. Nižje
stopnje DDV se lahko uporabljajo samo za dobavo blaga in
opravljanje storitev iz Priloge 1 k ZDDV-1. Sodišče EU je
v več sodbah presojalo, kdaj dobava
pijače in hrane pomenita dobavo blaga ali opravljanje storitev in
posledično po kateri stopnji sta transakciji obdavčeni, (npr. v
zadevi C-703/19 in v združenih zadevah C-497/09,C-499/09, C501/09
in C-502/09).
V
nadaljevanju pojasnjujemo:
1.
Obdavčitev jedi, ki se odnesejo s seboj (take-away
meniji)
Pri dobavi jedi, ki se odnesejo s seboj (take-away meniji), gre
za dobavo blaga in ne restavracijsko storitev. DDV se obračuna po
nižji, 9,5-odstotni stopnji, če se blago uvršča med izdelke iz 1.
točke Priloge I k ZDDV-1.
Kadar gre za kombinacijo različnega blaga, se takšna transakcija
lahko obravnava kot enotna dobava in se obdavči po nižji stopnji
DDV le, če se v skladu s pravili kombinirane nomenklature carinske
tarife lahko opredeli kot komplet, ki se uvršča v KN, za katero je
predpisana nižja stopnja DDV.
Obdavčitev jedi, ki se odnesejo s seboj (take-away meniji), je
Sodišče EU presojalo v zgoraj navedenih sodbah, kjer je presojalo,
ali gre v teh primerih za dobavo blaga (hrane) ali opravljanje
restavracijskih storitev. Za restavracijsko storitev je značilen
skupek elementov in dejanj, med katerimi je dobava hrane le eden od
sestavnih delov in med katerimi storitve močno prevladujejo. Zato
jo je treba obravnavati kot storitev. Drugače pa je, če se
transakcija nanaša na živila, ki se odnesejo s seboj, in če se v
zvezi s to transakcijo ne opravljajo storitve, ki so namenjene
temu, da je uživanje na kraju samem prijetno in da poteka v
primernem okolju.
V
zvezi z elementi opravljanja storitev, ki so značilni za
restavracijske transakcije, je treba ugotoviti, da dejavnosti, kjer
se pripravljajo jedi, ki se odnesejo s seboj, ne vključujejo osebja
za strežbo, ni svetovanja strankam, niti postrežbe v pravem pomenu
besede, ki zlasti pomeni prenos naročila v kuhinjo ter poznejšo
predstavitev jedi in njihovo postrežbo strankam v prostorih z
uravnavano temperaturo, ki so posebej namenjeni uživanju prodajanih
živil. Prevladujoč element teh transakcij je dobava jedi ali živil,
ki so pripravljena za takojšnje zaužitje, saj je njihova preprosta
in standardizirana priprava bistveno povezana s temi jedmi ali
živili.
Meniji, ki so sestavljeni iz hrane in pijače in so kot taki
navedeni na jedilnem listu/ceniku, predstavljajo enotno
transakcijo, ki se obdavči po stopnji DDV, ki velja za glavno
transakcijo, to je dobavo hrane. V zvezi s tem velja, da je po
nižji stopnji DDV obdavčen tudi meni, ki vključuje sladko pijačo,
saj je dobava pijače v meniju samo pomožna transakcija k glavni, to
je dobavi hrane.
V
skladu z navedenim pri dobavi jedi, ki se odnesejo s seboj
(take-away meniji), niso izpolnjeni pogoji za restavracijsko
storitev. Od dobave menija se obračuna DDV po 9,5-odstotni stopnji,
če se blago uvršča med izdelke iz 1. točke Priloge I k ZDDV-1.
Kadar gre za kombinacijo različnega blaga, se takšna transakcija
lahko obravnava kot enotna dobava in se obdavči po nižji stopnji
DDV le, če se v skladu s pravili kombinirane nomenklature carinske
tarife lahko opredeli kot komplet, ki se uvršča v KN, za katero je
predpisana nižja stopnja DDV.
2.
Obdavčitev menijev s pijačo kot restavracijske storitve
Prodaja menijev kot restavracijske storitve, ki poleg hrane
zajemajo tudi pijačo (tudi brezalkoholno, ki vsebuje dodan sladkor
ali sladila), se šteje za enotno restavracijsko storitev, ki je
obdavčena po nižji, 9,5-odstotni stopnji DDV, če je meni kot tak
naveden na jedilnem listu/ceniku.
V primeru sestavljene transakcije, ki obsega vrsto elementov in
dejanj, ki so tesno povezani in ki objektivno tvorijo eno samo
ekonomsko nezdružljivo transakcijo, iz ustaljene sodne prakse
Sodišča EU izhaja, da je za ugotovitev, ali je treba to transakcijo
opredeliti kot dobavo blaga ali opravljanje storitev, upoštevati
vse okoliščine, v katerih se ta transakcija odvija, da se najdejo
njeni značilni in prevladujoči elementi. Sodišče je tudi pojasnilo,
da je treba prevladujoč element ugotoviti z opiranjem na vidik
povprečnega potrošnika in tako, da se v okviru presoje celotne
transakcije ne upošteva le količinskega, temveč tudi kakovostni
element opravljanja storitev glede na tiste, ki spadajo v okviru
dobave blaga.
V zvezi z obdavčitvijo menijev kot restavracijske storitve, ki
poleg hrane zajemajo tudi pijačo, je FURS že v preteklosti
pojasnjeval, da se prodaja menija, ki je sestavljen iz hrane in
pijače, šteje za enotno restavracijsko storitev in se lahko uporabi
nižja, 9,5-odstotna davčna stopnja. Da se meni šteje za enotno
restavracijsko storitev, ne za dva ločena izdelka, mora biti meni
kot tak naveden na jedilnem listu/ceniku. Če meni omogoča možnost
izbire med npr. različnimi pijačami, omakami itd., to ne vpliva na
odločitev, da gre za enotno storitev. Lahko pa davčni zavezanec na
računu kot podatek o vrsti izdelka navede ločeno vsak izdelek (npr.
burger in sok) in pri tem uporabi za vsak izdelek svojo stopnjo,
torej za burger nižjo stopnjo, za sok pa nižjo samo v primeru, če
sok nima dodanega sladkorja ali sladil.
3. Obdavčitev
jedi, ki jih pripravi in dostavi davčni zavezanec
(catering)
Če
hrano dobavi davčni zavezanec, ki se ukvarja s pripravo in dostavo
hrane in dobava hrane ni prevladujoč element, ker so vključeni tudi
elementi opravljanja storitev, ki so pomembnejši in njihova
priprava zahteva več dela in več znanja, gre za storitev cateringa.
Navedena storitev je obdavčena po nižji, 9,5-odstotni stopnji DDV.
Navedeno velja tudi v primeru, če davčni zavezanec, ki se ukvarja s
pripravo in dostavo hrane, za dostavo najame drugega davčnega
zavezanca – podizvajalca, ki zanj opravi dostavo.
Če
davčni zavezanec, ki se ukvarja samo z dostavo hrane pride v
gostinski lokal in hrano dostavi naročnikom na želeno lokacijo, ne
gre za storitev cateringa. Opravljeni sta dve različni transakciji,
in sicer prodaja hrane, ki je obdavčena po nižji stopnji DDV in
posebej dostava (prevoz) hrane, ki je obdavčena po splošni stopnji
DDV.
Če jedi na dom dostavi podjetje, ki se ukvarja s pripravo in
dostavo hrane, kjer jedi niso rezultat zgolj standardizirane
priprave, temveč vsebujejo element opravljanja storitve, ki je
veliko pomembnejši, njihova priprava pa zahteva več dela in več
znanja, gre za storitev cateringa. Kakovost jedi, ustvarjalnost
in oblikovanje so v tem primeru elementi, ki so za stranke večinoma
odločilni. Stranki pogosto ni ponujena zgolj možnost, da sama
sestavi meni, temveč celo to, da se pripravijo posamezne jedi po
naročilu. Ta element je viden tudi na terminološki ravni, saj se
zanj uporablja izraz »catering storitev«. To podjetje nato dostavi
jedi v zaprtih posodah, ki ohranjajo toploto, ali pa jih pogreje na
kraju samem. Za stranko je bistveno tudi to, da so jedi dostavljene
točno v določenem trenutku, ki ga je izbrala. Poleg tega storitev
podjetja, ki se ukvarja s pripravo in dostavo hrane na dom, lahko
vključuje tudi elemente, ki omogočajo zaužitje, kot so dobava
posode, pribora in celo pohištva.
Glede
na te ugotovitve pri tej transakciji dobava jedi ni prevladujoč
element, zato se transakcija podjetja, ki se ukvarja s pripravo in
dostavo hrane, opredeli kot opravljanje storitev, to je storitev
cateringa. Od storitve cateringa se obračuna DDV po nižji,
9,5-odstotni stopnji.
Za
storitev cateringa gre tudi v primeru, kjer davčni zavezanec A, ki
se ukvarja s pripravo in dostavo hrane, za dostavo najame drugega
davčnega zavezanca B – podizvajalca, ki za davčnega zavezanca A
opravi dostavo. V tem primeru namreč podizvajalec opravi dostavo
davčnemu zavezancu A, ki nato celotno storitev zaračuna naročniku
cateringa.
Nasprotno, pa ne gre za storitev cateringa, kadar davčni zavezanec,
ki se ukvarja samo z dostavo hrane, pride v gostinski lokal in
hrano dostavi naročnikom na želeno lokacijo. V tem primeru sta
opravljeni dve različni transakciji, in sicer prodaja hrane, ki je
obdavčena po nižji stopnji DDV in posebej dostava hrane, ki je
obdavčena po splošni stopnji DDV.
4.
Obdavčitev jedi na stojnicah, gostinskih vozilih, raznih
prireditvah, veselicah
Prodaja pripravljenih jedi, ki se lahko takoj zaužijejo na
stojnicah, v gostinskih vozilih, raznih prireditvah, veselicah,
predstavlja dobavo blaga, od katere se obračuna DDV po nižji,
9,5-odstotni stopnji, ki velja za dobavo hrane. Po nižji stopnji je
obdavčena tudi dobava pijač, razen alkoholnih pijač in pijač
z dodanim sladkorjem ali sledili, ki so obdavčene po splošni davčni
stopnji.
Sodišče EU je v zgoraj navedenih sodbah presodilo, da je za
restavracijsko transakcijo značilen skupek elementov in dejanj, med
katerimi je dobava hrane le eden od sestavnih delov in med katerimi
storitve močno prevladujejo.
V
zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da je prvi pogoj za prodajo
takih proizvodov, da so bili skuhani ali pogreti, kar je storitev,
ki jo je treba upoštevati pri celostni presoji transakcije, da bi
se opredelila kot dobava blaga ali kot opravljanje storitev.
Ker
pa je priprava končnega toplega proizvoda omejena v bistvu na
preproste in standardizirane postopke in ker večinoma ne poteka na
podlagi naročila stranke, temveč stalno in redno v odvisnosti od
predvidenega povpraševanja na splošno, ta priprava ni prevladujoč
element zadevne transakcije in samo zaradi nje transakcije ni
mogoče označiti kot opravljanje storitev.
Pri
dobavi jedi, ki se prodajajo na stojnicah, gostinskih vozilih,
raznih prireditvah, veselicah, ni vključenega osebja za strežbo, ni
svetovanja strankam, ne postrežbe v pravem pomenu besede, ki pomeni
prenos naročila v kuhinjo in kasnejšo predstavitev jedi in njihovo
postrežbo strankam, ni zaprtih prostorov z uravnavano temperaturo,
ki so posebej namenjeni uživanju prodajanih živil, ne garderobe, ne
stranišč, niti, kar je bistveno, ne vključujejo posode, ne
pohištva, ne jedilnega pribora.
Pri
tej dobavi je večinoma vključena le osnovna oprema, in sicer
preprosti jedilni pulti brez sedišč, ki omenjenemu številu strank
omogočajo uživanje jedi na kraju samem, na prostem. Taka osnovna
oprema terja zanemarljiv človeški vložek in minimalne pomožne
storitve, zato je dobava blaga prevladujoča.
Iz
navedenega sledi, da je prodaja pripravljenih jedi in obrokov, ki
se lahko takoj zaužijejo na stojnicah, v gostinskih vozilih, raznih
prireditvah, veselicah dobava blaga, če se na podlagi vsebinske
proučitve celotne transakcije izkaže, da elementi opravljanja
storitev, podani pred in med dobavo jedi, niso prevladujoči. Od
dobave jedi in pijač se obračuna DDV po nižji, 9,5-odstotni
stopnji, ki velja za dobavo hrane, razen za alkohole pijače in
pijače z dodanim sladkorjem ali sladili, ki so obdavčene po splošni
davčni stopnji.
Vir: Spletne strani Finančne
uprave Republike Slovenije [08.07.2025].
Vsebina pojasnila / mnenja
FURS-MF temelji na naslednji zakonodaji (zakonski in podzakonski
predpisi):
· Zakon o davku na dodano vrednost -
ZDDV-1, Uradni
list RS, št. 13/11-UPB3, 18/11-ZDDV-1D, 78/11-ZDDV-1E,
38/12-ZDDV-1F, 83/12-ZDDV-1G, 46/13-ZIPRS1314-A, 86/14-ZDDV-1H,
90/15-ZDDV-1I, 77/18-ZDDV-1J, 59/19-ZDDV-1K, 72/19-ZDDV-1L,
175/20-ZIUOPDVE, 203/20-ZIUPOPDVE, 112/21-ZIUPGT, 196/21-ZDOsk,
206/21-ZDUPŠOP, 3/22-ZDDV-1M, 29/22-ZUOPDCE, 114/22-ZNUDDVE,
141/22-ZNUNBZ, 40/23-ZDavPR-B, 84/23-ZDOsk-1, 122/23-ZDDV-1N in
104/24-ZDDV-1O.
· Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost
(PZDDV), Uradni
list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10,
104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12, 54/13, 85/14, 95/14,
39/16, 45/16, 86/16, 50/17, 84/18, 77/19, 58/21, 205/21, 16/22,
82/22, 17/23, 133/23 in 112/24.
· Direktiva Sveta 2006/112/ES
(Uradni list EU, št. L 347/06),
zadnjič spremenjena z Direktivo Sveta 2022/890 z dne 3. junija 2022
(Uradni list EU, št. L 155/22).
· Izvedbena uredba Sveta (EU) št.
282/2011z dne 15.
marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES
o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (prenovitev) (Uradni
list EU, št. L 77/11), zadnjič spremenjena z Izvedbeno uredbo Sveta
(EU) 2022/432 z dne 15. marca 2022.
OPOMBA: Zapis zakonodaje, na
katerem temelji pojasnilo FURS-MF, je pripis
uredništva.