EVROPSKA UNIJA
EVROPSKO SODIŠČE
Sodba Evropskega sodišča (prvi
senat) v zadevi: C-62/12
Datum: 13.06.2013
Zadeva:
Kostov
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago pojma zavezanec
k plačilu davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) na podlagi
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost (UL L 347, str. 1, v
nadaljevanju: Direktiva o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med G. Kostovom in
Direktor na Direkcia „Obžalvane i upravlenie na izpalnenieto“ –
Varna pri Centralno upravlenie na Nacionalnata agencia za prihodite
(direktor direktorata za pritožbe in vodenje izvršbe za mesto Varna
pri centralni upravi nacionalne agencije za javne prihodke, v
nadaljevanju: direktor) glede odmerne odločbe v zvezi s
transakcijami, povezanimi s pogodbo o naročilu.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 2
navedene direktive o DDV določa:
„1. Predmet
DDV so naslednje transakcije:
(a) dobave
blaga, ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na
ozemlju države članice za plačilo;
[…]
(c) storitve,
ki jih davčni zavezanec, ki deluje kot tak, opravi na ozemlju
države članice za plačilo;
[…]“
4 Člen 9
Direktive o DDV določa:
„1. „‚Davčni
zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno
koli ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali rezultat te
dejavnosti.
‚Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost
proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno
z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih
poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje
premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu
doseganju dohodka.
2. Za
davčnega zavezanca se poleg oseb iz odstavka 1 šteje vsaka oseba,
ki priložnostno dobavi novo prevozno sredstvo, ki ga prodajalec ali
pridobitelj odpošlje ali odpelje ali se to za njun račun odpošlje
ali odpelje pridobitelju v kraj zunaj ozemlja države članice vendar
na ozemlju Skupnosti.“
5 Člen 12(1)
Direktive o DDV določa:
„Države članice lahko štejejo za davčnega
zavezanca vsakogar, ki priložnostno opravi transakcijo v zvezi z
dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), in zlasti eno od
naslednjih transakcij:
(a) dobavo
objekta ali delov objekta in zemljišča, na katerem objekt stoji[,]
pred prvo uporabo;
(b) dobavo
zemljišča za gradnjo.“
6 Člen 14
te direktive določa:
„1. ‚Dobava
blaga‘ pomeni prenos pravice do razpolaganja s premoženjem v
stvareh kot lastnik.
2. Za dobavo
blaga se poleg transakcije iz odstavka 1 štejejo naslednje
transakcije:
[…]
(c) prenos
blaga po pogodbi, na podlagi katere se plača provizija na nakup ali
prodajo.
[…]“
Bolgarsko pravo
7 Administrativen
sad – Varna (upravno sodišče v Varni, Bolgarija) se opira na
določbe bolgarskega zakona o davku na dodano vrednost (Zakon za
danak vrhu dobavenata stojnost, v nadaljevanju: ZDDS), navedene v
nadaljevanju.
8 Člen 2
ZDDS določa:
„Predmet [DDV] so:
(1) Vsaka odplačna in obdavčljiva dobava blaga
in opravljanje storitve;
[…]“
9 Člen 3
ZDDS določa:
„(1) Davčni zavezanec je vsaka oseba, ki
opravlja neodvisno ekonomsko dejavnost, ne glede na namen ali
rezultat te dejavnosti.
(2) Neodvisna ekonomska dejavnost je dejavnost
proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno
z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih
poklicev, vključno s poklici zasebnih sodnih izvršiteljev in
notarjev. Neodvisna ekonomska dejavnost je tudi vsaka dejavnost, ki
se sistematično in poklicno opravlja za plačilo, vključno z
izkoriščanjem premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno
trajnemu doseganju dohodka. […]“
10 V
členu 6(2), točka 4, ZDDS je dobava blaga opredeljena kot
„dejansko dajanje blaga na voljo osebi, ki ravna v svojem imenu in
za račun drugega“.
11 Člen 8
ZDDS določa, da je storitev v smislu tega zakona vse, kar ima
vrednost in se razlikuje od blaga ter od denarja v obtoku in tujih
valut, ki se uporabljajo kot plačilno sredstvo.
Spor o glavni stvari in vprašanje za
predhodno odločanje
12 G. Kostov
v Bolgariji opravlja samostojni poklic zasebnega sodnega
izvršitelja. V skladu s členom 96(1) ZDDS je identificiran za
namene DDV.
13 G. Kostov
je 13. novembra 2008 z družbo Bon Marin AD (v
nadaljevanju: Bon Marin) sklenil pogodbo o naročilu (v
nadaljevanju: pogodba). G. Kostov se je v skladu s to pogodbo
zavezal, da bo kot prevzemnik naročila družbe Bon Marin dajal
ponudbe v okviru treh dražb v zvezi s tremi delno zgrajenimi
nepremičninami, za katere je veljala ureditev zasebnopravne državne
lastnine, ki jih je upravljalo ministrstvo za obrambo in ki so
pokrivale površino, veliko približno 40.000 kvadratnih metrov.
Zavezal se je tudi, da bo, če bo na dražbi pridobil nepremičnine,
lastninsko pravico na teh nepremičninah prenesel na družbo Bon
Marin.
14 Naročiteljica,
družba Bon Marin, se je zavezala, da bo zagotovila finančna
sredstva, ki so potrebna za nakupe, ki so določeni v pogodbi, da bo
pridobila lastninsko pravico na nepremičninah, ki jih bo
G. Kostov pridobil v okviru izvajanja svojega naročila, in da
mu bo plačala dogovorjeno nagrado 50.000 bolgarskih levov
(BGN) (približno 25.500 EUR).
15 Navedena
nagrada je bila plačana na dan podpisa pogodbe, ki je poleg tega
določala, da G. Kostovu ta nagrada ostane, tudi če s svojimi
ponudbami ne bi bil uspešen.
16 G. Kostov
je maja 2009 od države pridobil lastninsko pravico na
nepremičninah, na katere se je nanašala pogodba.
17 Družba Bon
Marin je 30. junija 2009 s soglasjem prevzemnika naročila
na Blejk Sij Kepital EOOD prenesla vse svoje pravice in obveznosti
iz pogodbe.
18 Spor v zvezi
z DDV je nastal na podlagi odmerne odločbe, ki jo je izdala davčna
inšpekcija, pristojna za mesto Varna. V skladu s to odločbo je
G. Kostov nagrado 50.000 BGN prejel v zameno za
opravljanje storitev, za katere je treba v skladu s členom
12 ZDDS plačati davek, te storitve pa je opravil kot zavezanec
k plačilu DDV in bi torej v zvezi s tem zneskom moral plačati ta
davek.
19 Po upravni
pritožbi je direktor odmerno odločbo potrdil.
20 G. Kostov
je zoper navedeno odločbo direktorja vložil tožbo, pri čemer je
trdil, da so bile storitve opravljene postransko in brez povezave z
njegovo samostojno ekonomsko dejavnostjo zasebnega sodnega
izvršitelja, ki je edina dejavnost, za katero je bil identificiran
za namene DDV.
21 Administrativen
sad – Varna je v teh okoliščinah prekinilo odločanje in Sodišču v
predhodno odločanje predložilo to vprašanje:
„Ali je treba fizično osebo, ki je zaradi
dejavnosti, ki jo opravlja kot zasebni sodni izvršitelj,
identificirana za namene DDV, glede storitve, ki jo izvede
priložnostno in ki ni povezana z dejavnostjo, ki jo opravlja kot
zasebni sodni izvršitelj, šteti za davčnega zavezanca v smislu
člena 9(1) Direktive [o DDV] in ali je dolžna plačati DDV v
smislu člena 193 Direktive [o DDV]?“
Vprašanje za predhodno
odločanje
22 Predložitveno
sodišče s svojim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 9(1) Direktive o DDV razlagati tako, da je treba osebo,
ki je zavezana k plačilu DDV za svojo dejavnost zasebnega sodnega
izvršitelja, šteti za „davčnega zavezanca“ za vsako drugo,
priložnostno opravljeno ekonomsko dejavnost.
Uvodna ugotovitev
23 Da bi se
odgovorilo na to vprašanje, je treba najprej ugotoviti, da medtem
ko predložitveno sodišče, direktor ter bolgarska in romunska vlada
izhajajo iz tega, da gre za pogodbo o naročilu in za opravljanje
storitev s strani prevzemnika naročila, Evropska komisija meni, da
gre v obravnavani zadevi v glavni stvari za pogodbo, na podlagi
katere se plača provizija, v smislu člena 14(2)(c) Direktive o DDV
in da se torej ta zadeva nanaša na dobavo blaga.
24 V zvezi s
tem je treba poudariti, da ni naloga Sodišča presojati o razlagi
ali veljavnosti nacionalnih določb ali ugotavljati dejstva,
upoštevna za rešitev spora o glavni stvari.
25 Naloga
Sodišča je, da v okviru porazdelitve pristojnosti med sodišči
Skupnosti in nacionalnimi sodišči upošteva dejanski in pravni
okvir, v katerega se uvršča vprašanje za predhodno odločanje, kot
je opredeljeno v predložitveni odločbi (glej sodbi z dne
13. novembra 2003 v zadevi Neri, C-153/02, Recueil,
str. I-13555, točki 34 in 35, in z dne
29. aprila 2004 v združenih zadevah Orfanopoulos in
Oliveri, C-482/01 in C-493/01, Recueil, str. I-5257,
točka 42).
26 V teh
okoliščinah je treba ugotoviti, da je predložitveno sodišče v
predložitveni odločbi pogodbo, ki sta jo sklenila G. Kostov in
družba Bon Marin, opredelilo za pogodbo o naročilu. Zato se pri
premislekih, navedenih v nadaljevanju, izhaja iz obstoja pogodbe o
naročilu in torej opravljanja storitev.
Vsebinska presoja
27 Najprej je
treba spomniti, da je v skladu s členom 9(1), prvi
pododstavek, Direktive o DDV „‚[d]avčni zavezanec‘ […] vsaka oseba,
ki kjerkoli neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne
glede na namen ali rezultat te dejavnosti“. Poleg tega je v skladu
z drugim pododstavkom te določbe ekonomska dejavnost v bistvu vsaka
dejavnost proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo
storitve.
28 Dalje,
čeprav je res, da lahko iz a contrario razlage
člena 12(1) Direktive o DDV izhaja, da se oseba, ki
transakcijo, ki jo po navadi opravlja proizvajalec, trgovec ali
oseba, ki opravlja storitve, opravi le priložnostno, načeloma ne
sme šteti za „davčnega zavezanca“ v smislu te direktive, iz te
določbe nujno ne izhaja, da davčni zavezanec, ki deluje na
določenem področju dejavnosti in priložnostno opravi transakcijo,
ki spada na drugo področje dejavnosti, za to transakcijo ni dolžan
plačati DDV.
29 Nasprotno,
treba je spomniti, da, kot izhaja iz uvodne izjave 5 Direktive
o DDV, „[s]istem DDV doseže najvišjo stopnjo enostavnosti in
nevtralnosti, ko se davek obračunava na najbolj splošen možni
način“. Poleg tega je v uvodni izjavi 13 te direktive
poudarjeno, da bi bilo treba „[z]a okrepitev nediskriminatorne
narave davka […] izraz ‚davčni zavezanec? opredeliti tako, da ga
države članice lahko uporabljajo tudi za osebe, ki določene
transakcije opravljajo občasno“.
30 V teh
okoliščinah je treba člen 12(1) Direktive o DDV razlagati
tako, da se nanaša le na osebe, ki niso že zavezane k plačilu DDV
za njihovo glavno ekonomsko dejavnost. Če pa gre za takega
zavezanca k plačilu DDV, kot je G. Kostov, med drugim ne bi
bilo v skladu s ciljem preprostega in najbolj splošnega možnega
obračunavanja DDV, če bi člen 9(1), drugi pododstavek,
Direktive o DDV razlagali tako, da pojem „ekonomska dejavnost“ iz
te določbe ne zajema dejavnosti, ki se sicer opravi le
priložnostno, vendar ustreza splošni opredelitvi tega pojma iz
prvega stavka navedene določbe in jo opravi davčni zavezanec, ki
poleg tega stalno opravlja drugo ekonomsko dejavnost v smislu
Direktive o DDV.
31 Glede na
zgoraj navedeno je na zastavljeno vprašanje treba odgovoriti, da je
treba člen 9(1) Direktive o DDV razlagati tako, da je treba fizično
osebo, ki je že zavezana k plačilu DDV za svojo dejavnost zasebnega
sodnega izvršitelja, šteti za „davčnega zavezanca“ za vsako drugo,
priložnostno opravljeno ekonomsko dejavnost, pod pogojem, da ta
dejavnost pomeni dejavnost v smislu člena 9(1), drugi pododstavek,
Direktive o DDV.
Stroški
32 Ker je ta
postopek za stranke v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški, priglašeni za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški
omenjenih strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (prvi senat)
razsodilo:
Člen 9(1) Direktive Sveta 2006/112/ES
z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost je treba razlagati tako, da je treba fizično osebo, ki je
že zavezana k plačilu DDV za svojo dejavnost zasebnega sodnega
izvršitelja, šteti za „davčnega zavezanca“ za vsako drugo,
priložnostno opravljeno ekonomsko dejavnost, pod pogojem, da ta
dejavnost pomeni dejavnost v smislu člena 9(1), drugi
pododstavek, Direktive 2006/112.