EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (drugi
senat) v zadevi: C-791/18
Datum: 17.09.2020
V zadevi: Stichting
Schoonzicht
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov
od 184 do 187 in 189 Direktive Sveta 2006/112/ES z
dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano
vrednost (UL 2006, L 347, str. 1, v nadaljevanju:
Direktiva o DDV).
2 Predlog
je bil vložen v okviru spora med ustanovo Stichting Schoonzicht in
Staatssecretaris van Financiën (državni sekretar za finance,
Nizozemska) glede popravka odbitka davka na dodano vrednost (DDV),
v okviru katerega je bilo treba zaradi uporabe dela nekega
nepremičninskega kompleksa za oproščeno dejavnost v enkratnem
znesku popraviti celotni odbitek tega davka, ki je bil prej plačan
v zvezi z gradnjo tega nepremičninskega kompleksa.
Pravni okvir
Pravo Unije
3 V
skladu s členom 14(3) Direktive o DDV lahko države članice za
dobavo blaga štejejo predajo določenih gradbenih del.
4 Člen 167
te direktive določa, da pravica do odbitka nastane v trenutku, ko
nastane obveznost za obračun odbitnega davka.
5 Člen 168(a)
te direktive določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago in
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec“.
6 Člen 184
te direktive določa:
„Začetni odbitek se popravi, če je bil odbitek
višji ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec
upravičen.“
7 Člen 185
Direktive o DDV določa:
„1. Popravek
se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo
dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med
drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.
2. Z
odstopanjem od odstavka 1 se odbitek ne popravi, če ostanejo
transakcije v celoti ali delno neplačane, v primeru uradno
dokazanega ali potrjenega uničenja, izgube ali tatvine premoženja
ter v primeru dajanja daril manjših vrednosti ali dajanja vzorcev
iz člena 16.
Če transakcije v celoti ali delno ostanejo
neplačane in v primeru tatvine lahko države članice vseeno
zahtevajo popravek.“
8 Člen 186
te direktive določa, da države članice določijo podrobna pravila za
uporabo njenih členov 184 in 185.
9 Člen 187
te direktive določa:
„1. Za
investicijsko blago se popravek razporedi na obdobje petih let,
vključno z letom, v katerem je bilo blago pridobljeno ali
izdelano.
Vendar lahko države članice pri popravku
upoštevajo obdobje celih petih let od trenutka prve uporabe
blaga.
Pri nepremičninah, ki so bile pridobljene kot
investicijsko blago, se lahko obdobje popravka podaljša na največ
20 let.
2. Letni
popravek se nanaša samo na eno petino, oziroma v primeru
podaljšanja obdobja popravka, samo na ustrezni del DDV,
obračunanega od investicijskega blaga.
Popravek iz prvega pododstavka se izvede na
podlagi razlik v upravičenosti do odbitka v naslednjih letih glede
na upravičenost v letu, v katerem je bilo blago pridobljeno,
izdelano ali, kadar je to ustrezno, prvič uporabljeno.“
10 Člen 189
iste direktive določa:
„Za namene uporabe členov 187 in 188
lahko države članice sprejmejo naslednje ukrepe:
(a) opredelijo
pojem investicijskega blaga;
(b) navedejo
znesek DDV, ki se upošteva za popravek;
(c) sprejmejo
vse ustrezne ukrepe, s katerimi zagotovijo, da popravek ne pomeni
nobene neupravičene prednosti;
(d) dovolijo
administrativne poenostavitve.“
Nizozemsko pravo
11 Wet houdende
vervanging van de bestaande omzetbelasting door een omzetbelasting
volgens het stelsel van heffing over de toegevoegde waarde (zakon o
nadomestitvi obstoječega prometnega davka s prometnim davkom v
skladu s sistemom pobiranja davka na dodano vrednost) z dne
28. junija 1968 (Stb. 1968, št. 329) v različici, ki
se uporablja v sporu v glavni stvari (v nadaljevanju: zakon o DDV),
v členu 15(4) določa:
„Odbitek davka se opravi glede na namembnost
blaga in storitev, ko se davek obračuna podjetniku ali ko nastane
obveznost obračuna davka. Če se takrat, ko podjetnik začne
uporabljati blago in storitve, izkaže, da je odbil davek, ki je
obračunan za to blago ali storitve, v obsegu, ki je večji ali
manjši od obsega, do katerega bi bil upravičen glede na uporabo
blaga ali storitev, s tem trenutkom nastane njegova obveznost
plačila preveč odbitega davka. Obračunani davek se plača v skladu s
členom 14. Del davka, ki ga je bilo mogoče odbiti, a se ni
odbil, se mu vrne na podlagi zahtevka.“
12 Uitvoeringsbeschikking
omzetbelasting (uredba za izvajanje zakona o DDV) z dne
12. avgusta 1968 (Stb. 1968, št. 423) v različici,
ki se uporablja v sporu v glavni stvari (v nadaljevanju: izvedbena
uredba), v členu 12(2) in (3) določa:
„2. Popravek
iz člena 15(4) [zakona o DDV] se opravi na podlagi podatkov
davčnega obdobja, v katerem je podjetnik začel uporabljati blago
ali storitve.
3. V davčni
napovedi za zadnje davčno obdobje referenčnega davčnega leta je
treba popravek odbitka opraviti na podlagi podatkov, ki se nanašajo
na celotno davčno leto.“
13 Člen 13
izvedbene uredbe določa:
„1. Ob
odstopanju od člena 11 se pri odbitku naslednje upošteva
ločeno:
(a) nepremičnine
in pravice v zvezi s takimi nepremičninami;
(b) premičnine,
ki jih podjetnik odpiše glede davka od dohodka ali davka od dohodka
pravnih oseb ali ki bi jih lahko odpisal, če bi bil zavezanec za
tak davek.
2. V zvezi z
nepremičninami in pravicami v zvezi s takimi nepremičninami je
treba popravke odbitkov opraviti v vsakem od devetih davčnih let po
letu, v katerem je podjetnik začel uporabljati zadevno premoženje.
Popravek se vsakokrat nanaša na desetino plačanega vstopnega davka,
pri čemer se upoštevajo podatki za referenčno davčno leto, in se
opravi v okviru obračuna davka za zadnje davčno obdobje obdavčitve
tega davčnega leta.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
14 Tožeča
stranka v postopku v glavni stvari je zgradila nepremičninski
kompleks, sestavljen iz sedmih stanovanj, za stanovanjsko rabo na
zemljišču, katerega lastnica je. Gradbena dela so se začela
leta 2013, ta kompleks pa je prevzela julija naslednjega
leta.
15 Tožeča
stranka v postopku v glavni stvari je neposredno in v celoti odbila
DDV, ki ji je bil v poslovnem letu 2013 obračunan za izgradnjo
navedenega kompleksa, saj je bil takrat ta kompleks namenjen
obdavčljivi uporabi.
16 Od
1. avgusta 2014 je tožeča stranka v postopku v glavni stvari
štiri od sedmih stanovanj tega nepremičninskega kompleksa oddala v
najem, ki je oproščen DDV, medtem ko so druga tri stanovanja
leta 2014 ostala nezasedena.
17 Zaradi te
oprostitve je morala tožeča stranka v postopku v glavni stvari z
obračunom izvesti popravek DDV in tako v skladu s
členom 15(4), drugi in tretji stavek, zakona o DDV v enkratnem
znesku plačati celotni del tega davka, ki se nanaša na ta štiri
stanovanja, za obdobje, v katerem so bila zasedena, v skupnem
znesku 79.587 EUR.
18 Ker pa je
tožeča stranka v postopku v glavni stvari menila, da člen 187
Direktive o DDV nasprotuje členu 15(4) zakona o DDV v delu, v
katerem ta zakon določa, da je treba ob začetku uporabe
investicijskega blaga izvesti popravek celotnega začetnega odbitka,
je zoper popravek, ki ga je morala opraviti, vložila
pritožbo.
19 Ker je bila
ta pritožba zavrnjena, je tožeča stranka v postopku v glavni stvari
pri rechtbank Noord-Holland (sodišče v Severni Holandiji,
Nizozemska) vložila tožbo zoper odločbo o zavrnitvi omenjene
pritožbe, ki je bila prav tako zavrnjena kot neutemeljena. Zato je
zoper sodbo tega sodišča vložila pritožbo na Gerechtshof Amsterdam
(pritožbeno sodišče v Amsterdamu, Nizozemska).
20 Ker je
Gerechtshof Amsterdam (pritožbeno sodišče v Amsterdamu) pritožbo
tožeče stranke v postopku v glavni stvari s sodbo z dne
11. januarja 2017 zavrnilo, je ta zoper to sodbo pri
predložitvenem sodišču, Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče
Nizozemske), vložila kasacijsko pritožbo, pri čemer je ponovila
trditev, da je enkratni popravek začetnega odbitka po prvi uporabi
investicijskega blaga v nasprotju s členom 187 Direktive o DDV
in da bi bilo treba popravek, ki ga je morala izvesti, razporediti
na več let.
21 V teh
okoliščinah je Hoge Raad der Nederlanden (vrhovno sodišče
Nizozemske) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ti vprašanji:
„1. Ali členi
od 184 do 187 Direktive [o DDV] nasprotujejo nacionalnemu
mehanizmu popravkov za investicijsko blago, s katerim je določena
razporeditev popravka na več let, pri čemer se v letu prve
uporabe – ki je tudi prvo leto popravka – prilagodi
(popravi) celotni znesek začetnega odbitka za to investicijsko
blago, če se pri prvi uporabi blaga ugotovi, da ta začetni odbitek
odstopa od odbitka, do katerega je davčni zavezanec upravičen glede
na dejansko uporabo investicijskega blaga?
Če je odgovor na prvo vprašanje
pritrdilen:
2. Ali je
treba člen 189(b) ali (c) Direktive [o DDV] razlagati
tako, da v prvem vprašanju navedeni enkratni popravek začetnega
odbitka v prvem letu obdobja popravka pomeni ukrep, ki ga
[Kraljevina] Nizozemska sme sprejeti za izvajanje člena 187
Direktive [o DDV]?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
Prvo vprašanje
22 Predložitveno
sodišče s prvim vprašanjem v bistvu sprašuje, ali je treba člene
od 184 do 187 Direktive o DDV razlagati tako, da
nasprotujejo nacionalni ureditvi, s katero se za investicijsko
blago uvaja sistem popravka, v skladu s katerim se popravek razdeli
na več let, pri čemer se v letu prve uporabe zadevnega blaga, ki
ustreza tudi prvemu letu popravka – če se ob tej prvi uporabi
izkaže, da ta odbitek ne ustreza odbitku, do katerega bi bil davčni
zavezanec upravičen na podlagi dejanske uporabe tega blaga –
celotni začetni odbitek za to blago popravi v enkratnem
znesku.
23 Uvodoma je
treba opozoriti, da se lahko v skladu z logiko sistema,
vzpostavljenega z Direktivo o DDV, vstopni davki, ki so bili
obračunani za blago in storitve, ki jih je davčni zavezanec
uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij, odbijejo. Odbitek
vstopnih davkov je povezan s pobiranjem izstopnih davkov. Kadar so
blago ali storitve, ki jih pridobi davčni zavezanec, uporabljeni za
potrebe oproščenih transakcij ali ne spadajo na področje uporabe
DDV, se izstopni davek ne more pobrati, vstopni davek pa ne odbiti
(sodbi z dne 30. marca 2006, Uudenkaupungin kaupunki,
C-184/04, EU:C:2006:214, točka 24, in z dne 28. februarja
2018, Imofloresmira – Investimentos Imobiliários, C-672/16,
EU:C:2018:134, točka 30).
24 Iz
člena 168 Direktive o DDV izhaja, da če želi zadevna oseba
imeti pravico do odbitka, je potrebno, prvič, da je „davčni
zavezanec“ v smislu te direktive, in drugič, da se zadevno blago in
storitve uporabljajo za namene njenih obdavčenih transakcij (sodbi
z dne 15. decembra 2005, Centralan Property, C-63/04,
EU:C:2005:773, točka 52, in z dne 28. februarja 2018,
Imofloresmira – Investimentos Imobiliários, C-672/16,
EU:C:2018:134 točka 33).
25 Uporaba
blaga ali storitev, oziroma predvidena uporaba blaga ali storitev,
določa obseg začetnega odbitka, do katerega je davčni zavezanec
upravičen in obseg kakršnih koli popravkov v naslednjih obdobjih
(glej v tem smislu sodbi z dne 15. decembra 2005, Centralan
Property, C-63/04, EU:C:2005:773, točka 54 in navedena sodna
praksa, in z dne 18. oktobra 2012, TETS Haskovo, C-234/11,
EU:C:2012:644, točka 29).
26 Mehanizem
popravkov je namreč sestavni del sistema odbitkov, vzpostavljenega
z Direktivo o DDV, njegov namen pa je izboljšati natančnost
odbitkov DDV, da se zagotovi davčna nevtralnost, ki je temeljno
načelo skupnega sistema DDV, ki ga je zakonodajalec Unije določil
na tem področju (glej v tem smislu sodbi z dne 21. februarja
2006, Halifax in drugi, C-255/02, EU:C:2006:121, točka 92 in
navedena sodna praksa, in z dne 11. aprila 2018, SEB bankas,
C-532/16, EU:C:2018:228, točka 37). Na podlagi tega načela
transakcije, opravljene v predhodni fazi, še naprej omogočajo
pravico do odbitka samo v delu, v katerem se uporabijo za dobave,
ki so predmet DDV. Cilj Direktive o DDV je tako, da se uvede tesna
in neposredna zveza med pravico do odbitka vstopnega DDV ter
uporabo zadevnega blaga in storitev za obdavčene transakcije (sodba
z dne 18. oktobra 2012, TETS Haskovo, C-234/11, EU:C:2012:644,
točki 30 in 31 ter navedena sodna praksa).
27 V zvezi s
tem je treba ugotoviti, da člena 184 in 185 Direktive o
DDV na splošno določata pogoje, pod katerimi mora nacionalna davčna
uprava zahtevati popravek na začetku odbitega DDV, ne določata pa,
na kakšen način je treba ta popravek izvesti (sodba z dne
11. aprila 2018, SEB bankas, C-532/16, EU:C:2018:228,
točka 26).
28 Člen 186
Direktive o DDV pa državam članicam izrecno nalaga, naj opredelijo
pogoje za ta popravek, saj določa, da države članice določijo
podrobna pravila za uporabo členov 184 in 185 Direktive o
DDV (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2018, SEB
bankas, C-532/16, EU:C:2018:228, točka 27).
29 Členi
od 187 do 189 Direktive o DDV določajo nekatera podrobna
pravila za izvedbo popravka odbitka DDV le za investicijsko blago
(sodba z dne 11. aprila 2018, SEB bankas, C-532/16,
EU:C:2018:228, točka 27).
30 Na prvem
mestu je treba v zvezi z nastankom obveznosti popravka ugotoviti,
da je ta obveznost v členu 184 Direktive o DDV opredeljena
široko, saj se „[z]ačetni odbitek popravi, če je bil odbitek višji
ali nižji od odbitka, do katerega je bil davčni zavezanec
upravičen“ (sodba z dne 11. aprila 2018, SEB bankas, C-532/16,
EU:C:2018:228, točka 32).
31 S tem
besedilom niso a priori izključeni primeri
neupravičenega odbitka davka. Da je obveznost popravka splošna
obveznost, je potrjeno z izrecno navedbo seznama izjem v
členu 185(2) Direktive o DDV (sodba z dne 11. aprila
2018, SEB bankas, C-532/16, EU:C:2018:228,
točka 33).
32 Na podlagi
člena 185(1) te direktive je treba tak popravek opraviti
zlasti, če se po obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za
določitev zneska odbitka (sodba z dne 18. oktobra 2012, TETS
Haskovo, C-234/11, EU:C:2012:644, točka 32).
33 S temi
določbami se vzpostavlja ureditev, ki velja za nastanek morebitne
pravice davčnega organa, da od davčnega zavezanca zahteva popravek
DDV, vključno s popravkom odbitkov v zvezi z investicijskim blagom
(glej v tem smislu sodbo z dne 18. oktobra 2012, TETS Haskovo,
C-234/11, EU:C:2012:644, točka 26).
34 V
obravnavanem primeru je iz predložitvene odločbe razvidno, da je
davčni zavezanec dal zgraditi nepremičninski kompleks, sestavljen
iz sedmih stanovanj, in da je DDV v zvezi z gradnjo tega kompleksa
odbil zaradi uporabe tega kompleksa za obdavčljive transakcije. Po
prevzemu navedenega kompleksa, ki za namene pobiranja DDV pomeni
dobavo blaga v smislu nacionalne ureditve, s katero se izvaja
možnost iz člena 14(3) Direktive o DDV, je davčni zavezanec
štiri od teh stanovanj dal v najem, ki je oproščen DDV.
35 Ker je bil
začetni odbitek izračunan ob upoštevanju uporabe tega kompleksa za
obdavčljive transakcije, je dajanje štirih stanovanj v najem, ki je
oproščen DDV, povzročilo spremembo dejavnikov, ki jih je treba
upoštevati pri določitvi zneska tega odbitka, in je pripeljalo do
tega, da je bil navedeni odbitek višji od odbitka, do katerega bi
bil davčni zavezanec upravičen na podlagi dejanske uporabe
zadevnega blaga.
36 Zato tak
položaj spada med primere iz člena 184 in člena 185(1)
Direktive o DDV, v katerih mora davčna uprava od davčnega zavezanca
zahtevati popravek začetnega odbitka DDV.
37 Zato je
treba na drugem mestu ugotoviti, ali popravek začetnega odbitka na
dan prve uporabe zadevnega blaga – če se ugotovi, da je bil na
ta dan ta odbitek višji od odbitka, do katerega bi bil davčni
zavezanec upravičen ob upoštevanju dejanske uporabe tega
blaga – spada v okvir podrobnih pravil za uporabo
členov 184 in 185 Direktive o DDV, ki jih mora država
članica določiti v skladu s členom 186 te direktive, ali v
okvir pravil iz člena 187 Direktive o DDV, ki se nanašajo na
investicijsko blago.
38 V zvezi s
tem člen 187 Direktive o DDV, ki je napisan tako, da ne
dopušča nobenega dvoma o tem, da je zavezujoč (glej v tem smislu
sodbo z dne 30. marca 2006, Uudenkaupungin kaupunki, C-184/04,
EU:C:2006:214, točka 26, in sklep z dne 5. junija 2014,
Gmina Międzyzdroje, C-500/13, EU:C:2014:1750, točka 24), v
odstavku 1, prvi pododstavek, določa, da se za investicijsko
blago popravek razporedi na obdobje petih let, vključno z letom, v
katerem je bilo blago pridobljeno ali izdelano. Vendar
člen 187(1), drugi pododstavek, te direktive državam članicam
omogoča, da pri popravku upoštevajo obdobje petih let od trenutka
prve uporabe blaga. Člen 187(1), tretji pododstavek, določa,
da se lahko pri nepremičninah, ki so bile pridobljene kot
investicijsko blago, obdobje popravka podaljša na največ
20 let.
39 Člen 187(2),
prvi pododstavek, Direktive o DDV določa, da se letni popravek
nanaša samo na eno petino, oziroma v primeru podaljšanja obdobja
popravka, samo na ustrezni del DDV, obračunanega od investicijskega
blaga. Člen 187(2), drugi pododstavek, te direktive določa, da
se ta popravek izvede na podlagi razlik v upravičenosti do odbitka
v naslednjih letih glede na upravičenost v letu, v katerem je bilo
blago pridobljeno, izdelano ali, kadar je to ustrezno, prvič
uporabljeno.
40 Iz
člena 187(1), drugi in tretji pododstavek, navedene direktive
je razvidno, da se zadevna država članica lahko odloči, da obdobje
popravka – ki je lahko v primeru nepremičnine, pridobljene kot
investicijsko blago, 20 let – začne teči s prvo uporabo
zadevnega investicijskega blaga.
41 Zato
člen 187(2) Direktive o DDV določa obveznost – če je
država članica uporabila to možnost – da se za vsako
dopolnjeno leto do konca obdobja popravka preveri, ali je prišlo do
sprememb upravičenosti do odbitka glede na upravičenost do odbitka
v letu prve uporabe tega investicijskega blaga, in, če je to tako,
da se izvede popravek ustreznega dela DDV, ki je bil obračunan za
to investicijsko blago.
42 Iz tega
sledi, da je v takem primeru referenčni element pravica do odbitka
v letu prve uporabe zadevnega investicijskega blaga, in da se z
delnim popravkom iz člena 187 Direktive o DDV upoštevajo
spremembe, ki so nastale po tej prvi uporabi, glede na pravico do
odbitka v letu prve uporabe.
43 Vendar
člen 187 Direktive o DDV ne ureja podrobnih pravil, kako
izvesti popravek, če se ob prvi uporabi izkaže, da je pravica do
odbitka višja ali nižja od začetnega odbitka.
44 Taka razlaga
izhaja tudi iz cilja in namena popravka, določenega v
členu 187 in naslednjih Direktive o DDV.
45 Obdobje
popravka in delni popravek, ki sta v členu 187 Direktive o DDV
določena za investicijsko blago, je namreč mogoče pojasniti in
upravičiti zlasti s tem, da se to blago uporablja v obdobju več
let, v katerem se lahko njegova uporaba spreminja (glej v tem
smislu sodbi z dne 15. decembra 2005, Centralan Property,
C-63/04, EU:C:2005:773, točka 55, in z dne 30. marca
2006, Uudenkaupungin kaupunki, C-184/04, EU:C:2006:214,
točka 25, ter sklep z dne 5. junija 2014, Gmina
Międzyzdroje, C-500/13, EU:C:2014:1750, točka 20).
46 Obdobje
popravka odbitkov iz člena 187 Direktive o DDV tako omogoča
izogibanje nepravilnostim pri računanju odbitkov ter neupravičenim
prednostim ali neugodnostim za davčnega zavezanca, zlasti kadar
pride po obračunu – ali, odvisno od primera po datumu prve
uporabe – do sprememb dejavnikov, ki so se prvotno upoštevali
za določitev zneska odbitkov (glej v tem smislu sodbo z dne
30. marca 2006, Uudenkaupungin kaupunki, C-184/04,
EU:C:2006:214, točka 25, in sklep z dne 5. junija 2014,
Gmina Międzyzdroje, C-500/13, EU:C:2014:1750,
točka 20).
47 Kot pa je
generalni pravobranilec v bistvu navedel v točki 47 sklepnih
predlogov, je logika, ki velja za popravek, ki ga je treba
opraviti, kadar do sprememb dejavnikov, ki so se na začetku
upoštevali za določitev zneska odbitka, pride med uporabo zadevnega
investicijskega blaga, drugačna od logike, ki velja za popravek, ki
ga je treba opraviti, če je začetni odbitek nižji ali višji od
odbitka, do katerega je davčni zavezanec glede na dejansko uporabo
tega upravičen ob njegovi prvi uporabi.
48 Zato
določitev podrobnih pravil za izvedbo popravka začetnega odbitka na
dan prve uporabe zadevnega investicijskega blaga – če se
izkaže, da je bil navedeni odbitek na ta dan višji od odbitka, do
katerega bi bil davčni zavezanec upravičen ob upoštevanju dejanske
uporabe tega blaga – ne spada na področje uporabe
člena 187 Direktive o DDV, temveč v okvir podrobnih pravil za
uporabo členov 184 in 185 te direktive, ki jih morajo
države članice določiti na podlagi člena 186 navedene
direktive.
49 V zvezi s
tem je treba na tretjem mestu spomniti, da morajo države članice
pri izvajanju svoje diskrecijske pravice pri sprejemanju podrobnih
pravil za uporabo členov 184 in 185 Direktive o DDV
upoštevati namen in sistematiko te direktive ter zlasti načelo
davčne nevtralnosti, na katerem temelji skupni sistem DDV (glej po
analogiji sodbi z dne 13. marca 2008, Securenta, C-437/06,
EU:C:2008:166, točki 35 in 36, in z dne 25. julija
2018, Gmina Ryjewo, C-140/17, EU:C:2018:595, točka 58 in
navedena sodna praksa).
50 Poudariti pa
je treba, prvič, da je nacionalna ureditev, ki, tako kot nacionalna
ureditev iz postopka v glavni stvari, temelji na datumu začetka
uporabe investicijskega blaga kot referenčnem datumu za presojo,
ali začetni odbitek DDV ustreza tistemu, do katerega bi bil davčni
zavezanec upravičen ob upoštevanju dejanske uporabe tega blaga, in
ki določa, da je davčni zavezanec na ta datum dolžan plačati ves
presežni odbitni davek, če je bil začetni odbitek višji od tistega,
do katerega je bil upravičen, v skladu z načelom davčne
nevtralnosti, kot je povzeto v točki 26 te sodbe, saj iz tega
načela izhaja zahteva, da je treba neupravičene odbitke vsekakor
popraviti (glej v tem smislu sodbo z dne 11. aprila 2018, SEB
bankas, C-532/16, EU:C:2018:228, točka 38).
51 Po drugi
strani ta nacionalna ureditev ne preprečuje delnih popravkov, ki so
posledica sprememb, nastalih po prvi uporabi tega blaga, kot to
določa člen 187 Direktive o DDV.
52 Iz predloga
za sprejetje predhodne odločbe je namreč razvidno, da mora
podjetnik v skladu s členom 13 izvedbene uredbe po prvem
obdobju popravka po koncu vsakega od devetih poznejših davčnih let
na podlagi informacij, ki se nanašajo na to poznejše davčno leto,
preveriti, ali je prišlo do sprememb uporabe zadevnega
investicijskega blaga v primerjavi s prvim obdobjem popravka, in,
če je to tako, se ta popravek v vsakem od teh devetih obračunskih
obdobij opravi glede ene desetine DDV, ki ga je ta podjetnik plačal
v zvezi s pridobitvijo tega investicijskega blaga.
53 Na četrtem
in zadnjem mestu je treba poudariti, da ugotovitve, da podrobna
pravila za izvedbo popravka začetnega odbitka na dan prve uporabe
investicijskega blaga – če se ugotovi, da je bil na ta dan ta
začetni odbitek višji od odbitka, do katerega bi bil davčni
zavezanec upravičen ob upoštevanju dejanske uporabe tega
blaga – ne spadajo v okvir člena 187 Direktive o DDV, ni
mogoče ovreči z ugotovitvami iz sklepa z dne 5. junija 2014,
Gmina Międzyzdroje (C-500/13, EU:C:2014:1750).
54 Res je, da
je Sodišče v tem sklepu menilo, da člen 187 Direktive o DDV
nasprotuje sistemu, ki dovoljuje popravke odbitkov v obdobju,
krajšem od petih let, in zato tudi sistemu enkratnega popravka, na
kakršnega se je sklicevala tožeča stranka v postopku v glavni
stvari v zadevi, v kateri je bil sprejet ta sklep (sklep z dne
5. junija 2014, Gmina Międzyzdroje, C-500/13, EU:C:2014:1750,
točka 27).
55 Vendar je
Sodišče, kot je generalni pravobranilec navedel v točki 61
sklepnih predlogov, do te ugotovitve prišlo na podlagi pravnih in
dejanskih okoliščin, ki niso enake okoliščinam, ki izhajajo iz
uporabe nacionalne zakonodaje iz postopka v glavni stvari. V
zadevi, v kateri je bil izdan sklep z dne 5. junija 2014,
Gmina Międzyzdroje, C-500/13 (EU:C:2014:1750), je bilo namreč,
prvič, zadevno investicijsko blago najprej namenjeno opravljanju
dejavnosti, v zvezi s katero DDV ni mogoče odbiti, in nato
opravljanju dejavnosti, v zvezi s katero je to mogoče. Drugič, do
spremembe namembnosti tega blaga je prišlo, ko se je to blago že
uporabljalo za dejavnosti, za katere ni priznana pravica do odbitka
(sklep z dne 5. junija 2014, Gmina Międzyzdroje, C-500/13,
EU:C:2014:1750, točki 12 in 13).
56 To pa ne
velja za postopek v glavni stvari, v okviru katerega je do
spremembe namembnosti zadevne nepremičnine prišlo ob prvi uporabi
te nepremičnine.
57 Poleg tega,
kot izhaja iz točk 51 in 52 te sodbe, ureditev iz
postopka v glavni stvari ne preprečuje delnih popravkov zaradi
sprememb, nastalih po prvi uporabi tega blaga, kot to določa
člen 187 Direktive o DDV.
58 Glede na vse
zgoraj navedeno je treba na prvo postavljeno vprašanje odgovoriti,
da je treba člene od 184 do 187 Direktive o DDV razlagati
tako, da ne nasprotujejo nacionalni ureditvi, s katero se za
investicijsko blago uvaja sistem popravka, v skladu s katerim se
popravek razdeli na več let, pri čemer se v letu prve uporabe
zadevnega blaga, ki ustreza tudi prvemu letu popravka – če se
ob tej prvi uporabi izkaže, da ta odbitek ne ustreza odbitku, do
katerega je bil davčni zavezanec upravičen na podlagi dejanske
uporabe tega blaga – celotni začetni odbitek za to blago
popravi v enkratnem znesku.
Drugo vprašanje
59 Glede na
odgovor na prvo vprašanje za predhodno odločanje na drugo
postavljeno vprašanje ni treba odgovoriti.
Stroški
60 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat)
razsodilo:
Člene od 184 do 187 Direktive Sveta
2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na
dodano vrednost je treba razlagati tako, da ne nasprotujejo
nacionalni ureditvi, s katero se za investicijsko blago uvaja
sistem popravka, v skladu s katerim se popravek razdeli na več let,
pri čemer se v letu prve uporabe zadevnega blaga, ki ustreza tudi
prvemu letu popravka – če se ob tej prvi uporabi izkaže, da ta
odbitek ne ustreza odbitku, do katerega je bil davčni zavezanec
upravičen na podlagi dejanske uporabe tega blaga – celotni
začetni odbitek za to blago popravi v enkratnem
znesku.