EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (šesti
senat) v zadevi: C-552/16
Datum: 09.11.2017
V zadevi: Wind Inovation
1
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 168
in 176 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra
2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006,
L 347, str. 1, v nadaljevanju: Direktiva o
DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Wind Inovation 1
EOOD (v nadaljevanju: Wind Inovation) in Direktor na Direktsia
„Obzhalvane i danachno-osiguritelna praktika“ – Sofia
(direktor direktorata za pritožbe in davčne prakse ter prakse na
področju socialne varnosti v mestu Sofija, Bolgarija; v
nadaljevanju: Direktor) zaradi sklepa o izbrisu te družbe iz
registra davčnih zavezancev za davek na dodano vrednost
(DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 9(1)
Direktive o DDV določa:
„,Davčni zavezanec‘ je vsaka oseba, ki kjerkoli
neodvisno opravlja kakršno koli ekonomsko dejavnost, ne glede na
namen ali rezultat te dejavnosti.
,Ekonomska dejavnost‘ je vsaka dejavnost
proizvajalcev, trgovcev ali oseb, ki opravljajo storitve, vključno
z rudarskimi in kmetijskimi dejavnostmi ter dejavnostmi samostojnih
poklicev. Za ekonomsko dejavnost se šteje predvsem izkoriščanje
premoženja v stvareh ali pravicah, ki je namenjeno trajnemu
doseganju dohodka.“
4 Člen 18
Direktive o DDV določa:
„Države članice lahko kot dobavo blaga,
opravljeno za plačilo, obravnavajo naslednje
transakcije:
[…]
(c) zadržanje
blaga s strani davčnega zavezanca ali njegovih naslednikov po
prenehanju opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, kjer je
bila za to blago dana pravica do celotnega ali delnega odbitka DDV
pri pridobitvi […].“
5 Člen 168
Direktive o DDV določa:
„Dokler se blago in storitve uporabljajo za
namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v
državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da
odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje
zneske:
(a) DDV, ki
ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali
storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni
zavezanec;
[…]“
6 Člen 176
Direktive o DDV določa:
„Svet na predlog Komisije soglasno odloči, za
katere izdatke ni dana pravica do odbitka DDV. V nobenem primeru ni
dana pravica do odbitka DDV za izdatke, ki niso nedvomno poslovni
izdatki, kot so izdatki za luksuzne predmete, razvedrilo ali
zabavo.
Do začetka veljavnosti določb iz prvega odstavka
lahko države članice ohranijo vse izključitve, določene v njihovih
nacionalnih zakonodajah 1. januarja 1979 oziroma, v primeru
držav članic, ki so [k] Skupnosti pristopile po tem datumu, na dan
njihovega pristopa.“
Bolgarsko pravo
Zakon o davku na dodano vrednost, ki
velja od 1. januarja 2007
7 Zakon
za danak varhu dobavenata stoynost (zakon o davku na dodano
vrednost, DV št. 63, z dne 4. avgusta 2006, v
nadaljevanju: ZDDS) je začel veljati 1. januarja 2007, ko je
prav tako začela veljati Pogodba med državami članicami Evropske
unije ter Republiko Bolgarijo in Romunijo o pristopu Republike
Bolgarije in Romunije k Evropski uniji (UL 2005, L 157,
str. 11).
8 Člen 106
ZDDS določa:
„(1) V skladu
s tem zakonom je prenehanje identifikacije za namene DDV (izbris iz
registra) postopek, ki pripelje do tega, da oseba po izbrisu iz
registra ni več upravičena obračunati DDV in odbiti vstopni davek,
razen če ta zakon ne določa drugače.
(2) Identifikacija
za namene DDV preneha:
1. na zahtevo
osebe, ki je identificirana za namene DDV, če obstaja razlog za
izbris iz registra, ki je obvezen ali prostovoljen;
2. na zahtevo
organa, pristojnega za prihodke, če
(a) je
ugotovil, da je podan razlog za obvezen izbris iz
registra;
(b) je podana
okoliščina iz člena 176.“
9 Člen 107
ZDDS določa:
„Razlog za obvezen izbris iz registra
je:
[…]
4. prenehanje
subjekta v naslednjih primerih:
(a) prenehanje
pravne osebe, ki opravlja gospodarsko dejavnost, z likvidacijo ali
brez nje;
[…]“
10 Člen 111
ZDDS določa:
„(1) Ob
izbrisu iz registra se domneva, da davčni zavezanec opravlja
transakcije z vsemi razpoložljivimi sredstvi v smislu tega zakona,
glede katerih je v celoti ali delno odbil vstopni davek in ki
so:
1. sredstva v
smislu Zakon za schetovodstvoto (zakon o računovodstvu);
ali
2. sredstva v
smislu Zakon za korporativnoto podohodno oblagane (zakon o davku od
dohodkov pravnih oseb), ki niso tista iz točke 1.
[…]
(3) Davek iz
odstavka 1 se vključi v DDV, ki se dolguje za zadnje davčno
obdobje […] in se plača v določenem roku […].“
11 Člen 76
ZDDS določa:
„(1) Oseba,
identificirana za namene DDV, ima pravico do odbitka obračunanega
davka, ki je bil v skladu s tem zakonom obračunan ob izbrisu iz
registra, za sredstva, obdavčena v skladu s členom 111(1),
točka 1, razpoložljiva ob ponovni identifikaciji za namene
DDV.
(2) Pravica
iz odstavka 1 nastane, če so hkrati izpolnjeni ti
pogoji:
1. sredstva v
smislu zakona o računovodstvu, razpoložljiva ob naslednji
identifikaciji za namene DDV v skladu s tem zakonom, so bila
obdavčena ob izbrisu iz registra v skladu s členom 111(1),
točka 1;
2. obračunan
davek je bil dejansko plačan oziroma so ga organi, pristojni za
prihodke, pobotali;
3. z
razpoložljivimi sredstvi iz točke 1 je oseba opravila
obdavčljive transakcije v smislu člena 69 oziroma jih opravlja
ali jih bo opravila;
[…]“
Zakon o davku na dodano vrednost pred
1. januarjem 2007
12 Po navedbah
predložitvenega sodišča, Administrativen sad Sofia-grad (upravno
sodišče mesta Sofija, Bolgarija) je zakon o davku na dodano
vrednost, ki je veljal do 31. decembra 2006, že določal
ureditev, ki je bila enakovredna ureditvi iz člena 111(1)
in (3) ZDDS, ki je začel veljati 1. januarja 2007 in v
skladu s katero se domneva, da subjekt ob izbrisu iz registra
zavezancev za DDV opravlja transakcije z vsemi razpoložljivimi
sredstvi in da je obračunani davek vključen v DDV, ki se dolguje za
zadnje davčno obdobje.
13 Zakon o
davku na dodano vrednost, ki je veljal do 31. decembra 2006,
je prav tako vseboval enako določbo, kot je vsebovana v
členu 76(2), točka 2, ZDDS, ki je začel veljati
1. januarja 2007 in v skladu s katero mora biti za pridobitev
pravice do odbitka ob ponovni identifikaciji za namene DDV davek,
obračunan ob izbrisu, dejansko plačan oziroma so ga organi,
pristojni za prihodke, pobotali. Vendar je bilo v tem členu še
določeno, da ima likvidator, ki ga določi sodišče, pravico
odločiti, ali zadevna pravna oseba do izbrisa iz sodnega registra
ostane vpisana v register zavezancev za DDV.
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
14 Wind
Inovation je družba bolgarskega prava v likvidaciji, ki se ukvarja
s proizvodnjo električne energije in z naložbami v energetske
projekte. Gräss Solartechnik GmbH & Co. KG, družba nemškega
prava, je lastnica celotnega kapitala družbe Wind Inovation, kar
pomeni, da je njen edini družbenik.
15 Kühling
Stahl- und Metallbau GmbH, družba nemškega prava, je imela terjatev
do družbe Gräss Solartechnik. Ker zadnjenavedena ni plačala svojega
dolga, je družba Kühling Stahl- und Metallbau GmbH v skladu z
bolgarskim pravom zahtevala prenehanje družbe Wind
Inovation.
16 Predložitveno
sodišče navaja, da je bilo treba premoženje družbe, ki je
prenehala, uporabiti za poplačilo terjatve upnika in da se bo v
primeru poplačila dolga družbe Gräss Solartechnik postopek
likvidacije družbe Wind Inovation končal.
17 V skladu z
določbami ZDDS je družba Wind Inovation vložila zahtevek za izbris
iz registra zavezancev za DDV.
18 Davčna
uprava je ugotovila, da sta bila prenehanje dejavnosti družbe Wind
Inovation in njena likvidacija vpisana v sodni register
7. avgusta 2015. Ta uprava je 25. avgusta 2015 izdala
sklep o izbrisu družbe Wind Inovation iz registra zavezancev za
DDV, ki je bil retroaktivno datiran na dan 7. avgust
2015.
19 Družba Wind
Inovation je po vročitvi sklepa o izbrisu 27. avgusta 2015
vložila ponoven zahtevek za identifikacijo za namene DDV, pri čemer
je navedla, da svoje gospodarske dejavnosti ni prenehala opravljati
in da je njen promet celo ob vpisu likvidacije v sodni register za
večkratnik presegel prag, ki je določen za obvezno identifikacijo
za namene DDV, to je 50.000 bolgarskih levov (BGN) (približno
25.000 EUR). Družba je bila 12. septembra 2015 ponovno
vpisana v navedeni register.
20 Družba Wind
Inovation je na sredstva, razpoložljiva na dan 7. avgust 2015,
obračunala DDV in ga kot dolgovani DDV vključila v svojo napoved za
isti mesec.
21 Družba Wind
Inovation je nato pri Direktorju vložila ugovor zoper sklep o
izbrisu iz registra zavezancev za DDV. Ker je bil ta ugovor
zavrnjen, je družba Wind Inovation vložila tožbo pri
Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče mesta
Sofija).
22 Navedeno
sodišče se sprašuje, ali sprememba, ki je bila v nacionalno
zakonodajo vključena 1. januarja 2007 in katere namen je
odprava možnosti likvidatorja, ki ga imenuje sodišče, da odloči,
ali pravna oseba do svojega izbrisa iz sodnega registra ostane
vpisana v register zavezancev za DDV, pomeni kršitev
člena 176, drugi odstavek, Direktive o DDV.
23 Navedeno
sodišče poudarja, da odprava te možnosti pripelje do nastanka
obveznosti, da družba, ki preneha, obračuna DDV na razpoložljiva
sredstva in ga dejansko plača davčnim organom. Dodaja, da se mora
zadevna družba nemudoma ponovno identificirati za namene DDV, ker
nadaljuje s svojo gospodarsko dejavnostjo, in se sprašuje, ali
obvezen izbris iz registra zavezancev za DDV, ki pripelje do
obračuna DDV na razpoložljiva sredstva in dejanskega plačila
obračunanega zneska v državni proračun, pomeni dodaten pogoj za
uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV in tako omejitev
pravice do odbitka, ki ni določena z Direktivo o DDV.
24 V teh
okoliščinah je Administrativen sad Sofia-grad (upravno sodišče
mesta Sofija) prekinilo odločanje in Sodišču v predhodno odločanje
predložilo ti vprašanji:
„1. Ali je
treba člen 176, drugi odstavek, Direktive o DDV razlagati
tako, da nasprotuje obveznemu izbrisu iz registra zavezancev za
DDV, ki izhaja iz spremembe [ZDDS], ki je začela veljati
1. januarja 2007, v skladu s katero likvidator, ki ga imenuje
sodišče, nima več možnosti odločiti, ali pravna oseba, ki je
prenehala na podlagi sodne odločbe, do izbrisa iz sodnega registra
ostane identificirana za namene DDV v skladu z [ZDDS], in ki
namesto tega kot razlog za obvezen izbris iz registra zavezancev za
DDV določa prenehanje pravne osebe, ki opravlja gospodarsko
dejavnost, z likvidacijo ali brez nje?
2. Ali je
treba člen 176, drugi odstavek, Direktive o DDV razlagati
tako, da nasprotuje obveznemu izbrisu iz registra zavezancev za
DDV, ki temelji na spremembi [ZDDS], ki je začela veljati
1. januarja 2007, če za davčnega zavezanca ob obveznem izbrisu
iz registra zavezancev za DDV obstajajo pogoji za ponovno obvezno
identifikacijo za namene DDV, da je ta davčni zavezanec stranka
veljavnih pogodb in da izjavi, da ni prenehal opravljati
gospodarske dejavnosti in jo opravlja še naprej, in če mora
navedeni davčni zavezanec dejansko plačati obračunani davek, ki ga
je dolgoval ob obveznem izbrisu, zato da ima pravico do odbitka
vstopnega DDV na razpoložljiva sredstva, ki so bila obdavčena ob
izbrisu iz registra in so razpoložljiva ob ponovni identifikaciji
za namene DDV? Če je obvezen izbris iz registra v navedenih
okoliščinah dopusten, ali se sme pravico do odbitka vstopnega DDV
za sredstva, ki so obdavčena ob izbrisu iz registra in ki so
razpoložljiva ob ponovni identifikaciji za namene DDV ter s
katerimi oseba opravlja oziroma bo opravljala obdavčljive
transakcije, pogojevati z dejanskim plačilom davka v državni
proračun, ali pa je dopustno, da se davek, obračunan ob izbrisu iz
registra, pobota z zneskom, ki se na podlagi vstopnega DDV ugotovi
ob ponovni identifikaciji za namene DDV v smislu [ZDDS], zlasti ker
mora ta davek plačati oseba, ki ima pravico do odbitka vstopnega
DDV?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
Uvodne ugotovitve
25 Postavljeni
vprašanji se nanašata na nacionalno ureditev, ki določa obvezen
izbris iz registra zavezancev za DDV družbe, ki je prenehala na
podlagi sodne odločbe, in ki spreminja zakon, ki je veljal na dan
pristopa zadevne države članice k Evropski uniji, s tem, da določa,
da tega izbrisa in na podlagi tega izbrisa nastale obveznosti
obračuna dolgovanega DDV ali vstopnega DDV na razpoložljiva
sredstva in njegovega plačila v državni proračun, likvidator družbe
ne more več odložiti na dan izbrisa te družbe iz sodnega
registra.
26 Predložitveno
sodišče sprašuje, ali ta sprememba uvaja omejitev pravice do
odbitka, ki ni obstajala ob pristopu zadevne države članice k
Uniji, in ki naj bi bila zato v nasprotju s členom 176, drugi
odstavek, Direktive o DDV.
27 V skladu s
to določbo, ki določa odstopanje od pravil na področju pravice do
odbitka DDV, lahko države članice, ki so k Uniji pristopile po
1. januarju 1979, ohranijo vse izključitve od pravice do
odbitka, določene v njihovih nacionalnih zakonodajah na dan
njihovega pristopa k Uniji.
28 Vendar v
obravnavanem primeru nič ne dopušča ugotovitve, da nacionalna
ureditev, ki se nesporno nanaša na izbris iz registra zavezancev za
DDV v primeru prenehanja pravne osebe z ali brez likvidacije, uvaja
izključitev, ki bi spadala v to odstopanje.
29 Zato je
treba za ugotovitev, ali ukrep, kot je ta iz postopka v glavni
stvari, uvaja omejitev pravice do odbitka, ki je v nasprotju z
Direktivo o DDV, ta ukrep preučiti glede na mehanizem pravice do
odbitka, ki ga določa ta direktiva, zlasti njen
člen 168.
30 Tako
predložitveno sodišče z vprašanjema, ki ju je treba preučiti
skupaj, v bistvu sprašuje, ali Direktiva o DDV, zlasti njen
člen 168, nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta iz
postopka v glavni stvari, na podlagi katere zaradi obveznega
izbrisa družbe, katere prenehanje je bilo določeno s sodno odločbo,
iz registra zavezancev za DDV, celo kadar družba, ki preneha,
ostane stranka veljavnih pogodb in izjavi, da med likvidacijo ni
prenehala opravljati gospodarske dejavnosti, nastane obveznost, da
na dan tega prenehanja obračuna dolgovani vstopni DDV na
razpoložljiva sredstva in ga plača v državni proračun, in ki
pravico do odbitka pogojuje s spoštovanjem te
obveznosti.
Razlaga člena 168 Direktive o
DDV
31 Za odgovor
na vprašanji, ki ju je postavilo predložitveno sodišče, je treba
spomniti, da v skladu s sodno prakso obstoj gospodarske dejavnosti
upravičuje – na podlagi člena 9(1) Direktive o DDV –
kvalifikacijo davčnega zavezanca, ki mu je s to direktivo priznana
pravica do odbitka (glej v tem smislu sodbo z dne 3. marca
2005, Fini H, C-32/03, EU:C:2005:128, točka 19).
32 V skladu z
ustaljeno sodno prakso je ta pravica do odbitka, določena v
členu 168 Direktive o DDV, sestavni del sistema DDV in je
načeloma ni mogoče omejiti. Izvede se takoj za vse davke, ki so
bili naloženi na vstopne transakcije (sodbi z dne 12. januarja
2006, Optigen in drugi, C-354/03, C-355/03 in C-484/03,
EU:C:2006:16, točka 53, in z dne 29. oktobra 2009, SKF,
C-29/08, EU:C:2009:665, točka 55).
33 Sistem
odbitkov ima namreč namen podjetniku povsem olajšati breme
dolgovanega ali plačanega DDV v okviru vseh njegovih gospodarskih
dejavnosti in zagotavlja popolno nevtralnost obdavčitve vseh
gospodarskih dejavnosti, ne glede na namene ali rezultate teh
dejavnosti, če so navedene dejavnosti načeloma same predmet DDV
(sodbi z dne 22. februarja 2001, Abbey National, C-408/98,
EU:C:2001:110, točka 24, in z dne 3. marca 2005, Fini H,
C-32/03, EU:C:2005:128, točka 25).
34 Iz
člena 168 Direktive o DDV izhaja, da je davčni zavezanec, ki
ob pridobitvi blaga ali storitve deluje kot tak, v delu, v katerem
to blago ali storitev uporablja za svoje obdavčene transakcije,
upravičen odbiti DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal za
to blago ali storitev (sodba z dne 14. septembra 2017,
Iberdrola Inmobiliaria Real Estate Investments, C-132/16,
EU:C:2017:683, točka 27).
35 V teh
okoliščinah je treba šteti, da je pravica do odbitka vezana na
opravljanje gospodarske dejavnosti.
36 V primeru
prenehanja obdavčljive gospodarske dejavnosti družbe, razen v
primeru prenosa celotnih sredstev podjetja ali dela podjetja iz
člena 19 Direktive o DDV, ta direktiva v členu 18(c)
izrecno določa, da se lahko to, da davčni zavezanec ali njegovi
nasledniki zadržijo blago, enači z dobavo blaga, opravljeno za
plačilo, kadar je bila za to blago dana pravica do
odbitka.
37 Sodišče je
poudarilo, da ta člen 18(c) zajema primer prenehanja
obdavčljive gospodarske dejavnosti na splošno, ne da bi razlikoval
glede na vzroke ali okoliščine tega prenehanja, razen izjeme,
omenjene v prejšnji točki, in da zato zajema tudi prenehanje
obdavčljive gospodarske dejavnosti, ki je posledica izbrisa
davčnega zavezanca iz registra zavezancev za DDV (sodba z dne
8. maja 2013, Marinov, C-142/12, EU:C:2013:292, točki 26
in 28).
38 Sodišče je
namreč spomnilo, da je glavni cilj navedenega člena 18(c)
izognitev temu, da bi bilo blago, ki je postalo upravičeno do
odbitka, predmet neobdavčene končne potrošnje po prenehanju
opravljanja obdavčljive ekonomske dejavnosti, ne glede na razloge
ali okoliščine tega prenehanja (sodba z dne 8. maja 2013,
Marinov, C-142/12, EU:C:2013:292, točka 27).
39 Ti preudarki
se posledično uporabijo za prenehanje gospodarske dejavnosti, ki je
posledica sodne odločbe in ki povzroči obvezen izbris zadevne
družbe iz registra zavezancev za DDV. V skladu s členom 18(c)
Direktive o DDV lahko države članice v takem položaju štejejo, da
davčni zavezanec opravi dobavo sam sebi, pri čemer mu nastane
obveznost obračuna dolgovanega ali vstopnega DDV in obveznost
njegovega plačila v državni proračun.
40 Kot je
razvidno iz člena 18(c) Direktive o DDV in cilja, ki ga
uresničuje ta določba, ta analiza vendarle velja le v položaju,
kadar je prenehala obdavčljiva gospodarska dejavnost zadevnega
subjekta ali kadar slednji več ne opravlja obdavčljivih
transakcij.
41 Kadar
zadevni subjekt nadaljuje svojo gospodarsko dejavnost, države
članice nimajo možnosti, ki je določena v tem
členu 18(c).
42 V
obravnavanem primeru predložitveno sodišče poudarja, da postopek v
glavni stvari poteka glede družbe, ki je prenehala in je v
likvidaciji, ki pa vendarle še naprej opravlja nekatere gospodarske
dejavnosti in ustvarja znaten promet, zaradi česar je v skladu z
nacionalnim pravom zavezana, da vloži ponoven zahtevek za
identifikacijo za namene DDV.
43 V tem okviru
obveznost, da obračuna DDV, ki se dolguje na sredstva navedene
družbe, razpoložljiva na dan njenega prenehanja, in da ta davek
plača v državni proračun, da bi pridobila pravico do odbitka
obračunanega davka, ni utemeljena z želeno izognitvijo neobdavčeni
končni potrošnji.
44 Sodišče je
pred tem presodilo, da vprašanje, ali je bil DDV, dolgovan za
transakcije predhodnih ali naknadnih prodaj zadevnega blaga,
nakazan javni blagajni ali ne, ne vpliva na pravico davčnega
zavezanca do odbitka vstopnega DDV (glej sodbo z dne
12. januarja 2006, Optigen in drugi, C-354/03, C-355/03 in
C-484/03, EU:C:2006:16, točka 54). Kot je navajal Direktor,
dejstvo, da se od zadevne družbe zahteva dejansko plačilo
dolgovanega DDV, za to družbo pomeni oviro za odbitek vstopnega
DDV, ker navedeno družbo sili k porabi sredstev in davčne organe
zavezuje, da ji ta sredstva povrnejo ob njeni ponovni
identifikaciji za namene DDV, medtem ko drugi subjekti, ki imajo
sredstva, ta sredstva lahko uporabljajo za svoje gospodarske
dejavnosti, ne da bi bile zavezani k takemu plačilu.
45 Dalje, iz
točk 30, 31 in 35 sodbe z dne 3. marca 2005, Fini H
(C-32/03, EU:C:2005:128), je razvidno, da je treba glede
stroška – kot je strošek za najemnino – povezanega s
storitvijo, ki služi tržni dejavnosti, ki jo opravlja pravna oseba,
ki je prenehala svojo dejavnost in je v postopku likvidacije,
priznati pravico do odbitka DDV, dolgovnega na ta strošek, če je
navedeni strošek neposredno povezan s to dejavnostjo in če je
ugotovljeno, da ni goljufivega namena ali namena
zlorabe.
46 Zato je
treba družbo v položaju, kot je ta iz postopka v glavni stvari, v
katerem ji je bilo s sodno odločbo določeno prenehanje dejavnosti,
za katero je bila ustanovljena, vendar pa se ne oporeka, da je med
likvidacijo še naprej ustvarjala promet z opravljanjem gospodarskih
transakcij, obravnavati kot davčno zavezanko in posledično ta
družba, da bi lahko odbila obračunani DDV na svoja razpoložljiva
sredstva, ne sme biti zavezana plačati znesek tako obračunanega
DDV.
47 Taka
obveznost pomeni omejitev pravice do odbitka, ki je v nasprotju s
členom 168 Direktive o DDV.
48 Glede na vse
navedene preudarke je treba na postavljeni vprašanji odgovoriti
tako:
– Direktivo
o DDV je treba razlagati tako, da ne nasprotuje nacionalni
zakonodaji, na podlagi katere obvezen izbris družbe, katere
prenehanje je določeno s sodno odločbo, iz registra zavezancev za
DDV povzroči obveznost, da na dan prenehanja te družbe obračuna
dolgovani DDV ali vstopni DDV na razpoložljiva sredstva in ga plača
v državni proračun, če ta od svojega prenehanja ne opravlja več
gospodarskih transakcij.
– Direktivo
o DDV, zlasti njen člen 168, je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni
stvari, na podlagi katere obvezen izbris družbe, katere prenehanje
je določeno s sodno odločbo, iz registra zavezancev za DDV povzroči
obveznost – tudi če ta družba nadaljuje z opravljanjem
gospodarskih transakcij med svojo likvidacijo – da na dan tega
prenehanja obračuna dolgovani DDV ali vstopni DDV na razpoložljiva
sredstva in ga plača v državni proračun, in tako pravico do odbitka
pogojuje s spoštovanjem te obveznosti.
Stroški
49 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (šesti senat)
razsodilo:
1. Direktivo
Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu
davka na dodano vrednost je treba razlagati tako, da ne nasprotuje
nacionalni zakonodaji, na podlagi katere obvezen izbris družbe,
katere prenehanje je določeno s sodno odločbo, iz registra
zavezancev za davka na dodano vrednost (DDV) povzroči obveznost, da
na dan prenehanja te družbe obračuna dolgovani DDV ali vstopni DDV
na razpoložljiva sredstva in ga plača v državni proračun, če ta od
svojega prenehanja ne opravlja več gospodarskih
transakcij.
2. Direktivo
2006/112, zlasti njen člen 168, je treba razlagati tako, da
nasprotuje nacionalni zakonodaji, kot je ta iz postopka v glavni
stvari, na podlagi katere obvezen izbris družbe, katere prenehanje
je določeno s sodno odločbo, iz registra zavezancev za DDV povzroči
obveznost – tudi če ta družba nadaljuje z opravljanjem
gospodarskih transakcij med svojo likvidacijo – da na dan tega
prenehanja obračuna dolgovani DDV ali vstopni DDV na razpoložljiva
sredstva in ga plača v državni proračun, in tako pravico do odbitka
pogojuje s spoštovanjem te obveznosti.