EVROPSKA UNIJA
SODIŠČE EVROPSKE UNIJE
Sodba Sodišča Evropske unije (drugi
senat) v zadevi: C-472/24
Datum: 05.03.2026
V zadevi: Žaidimu
valiuta
Predmet spora:
1 Predlog
za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago
člena 135(1)(e) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne
28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost
(UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena
z Direktivo Sveta (EU) 2016/1065 z dne 27. junija 2016
(UL 2016, L 177, str. 9) (v nadaljevanju: Direktiva
o DDV).
2 Ta
predlog je bil vložen v okviru spora med MB „Žaidimu valiuta“,
družbo litovskega prava, in Valstybine mokesčiu inspekcija prie
Lietuvos Respublikos finansu ministerijos (državni davčni
inšpektorat pri ministrstvu za finance Republike Litve) glede
obdavčitve transakcij prodaje virtualne valute spletne videoigre z
davkom na dodano vrednost (DDV).
Pravni okvir
Pravo Unije
3 Člen 30a
Direktive o DDV določa:
„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje
opredelitve:
1. ‚kupon‘
pomeni instrument, v zvezi s katerim obstaja obveznost, da se
sprejme kot plačilo ali delno plačilo za dobavo blaga ali
opravljanje storitev, pri čemer so blago, ki bo dobavljeno, ali
storitve, ki bodo opravljene, ali identiteta njihovih morebitnih
dobaviteljev navedeni na samem instrumentu ali v pripadajoči
dokumentaciji, vključno s pogoji uporabe takšnega
instrumenta;
2. ‚enonamenski
kupon‘ pomeni kupon, v zvezi s katerim sta ob njegovi izdaji znana
kraj dobave blaga ali opravljanja storitev, na katere se nanaša
kupon, in DDV, ki ga je treba plačati za navedeno blago ali
storitve;
3. ‚večnamenski
kupon‘ pomeni kupon, ki ni enonamenski kupon.“
4 Člen 30a(2)
te direktive določa:
„Dejanska izročitev blaga ali dejansko
opravljanje storitev v zameno za večnamenski kupon, ki ga
dobavitelj sprejme kot plačilo ali delno plačilo, je predmet DDV v
skladu s členom 2, pri čemer vsak predhodni prenos tega
večnamenskega kupona ni predmet DDV.
Kadar prenos večnamenskega kupona opravi davčni
zavezanec, ki ni davčni zavezanec, ki izvaja transakcijo, ki je
predmet DDV v skladu s prvim pododstavkom, je vsako opravljanje
storitev, ki jih je mogoče identificirati, kot so storitve
distribucije ali promocije, predmet DDV.“
5 Člen 73
navedene direktive določa:
„Pri dobavah blaga in opravljanju storitev,
razen tistih iz členov 74 do 77, davčna osnova zajema vse, kar
predstavlja plačilo, ki ga je prejel ali ga bo prejel dobavitelj
ali izvajalec od pridobitelja, prejemnika ali tretje osebe za te
dobave, vključno s subvencijami, ki so neposredno povezane s ceno
takšnih dobav.“
6 Člen 73a
te direktive določa:
„Brez poseganja v člen 73 je davčna osnova
za dobavo blaga ali opravljanje storitev v zvezi z večnamenskim
kuponom enaka plačilu, plačanemu za kupon, oziroma, če teh
informacij ni na voljo, denarni vrednosti, navedeni na samem
večnamenskem kuponu ali v pripadajoči dokumentaciji, zmanjšanemu za
znesek DDV, ki se nanaša na dobavljeno blago ali opravljene
storitve.“
7 Člen 135(1)(e)
Direktive o DDV določa:
„1. Države
članice oprostijo naslednje transakcije:
[…]
e) transakcije,
vključno s posredovanjem, v zvezi z valuto, bankovci in kovanci, ki
se uporabljajo kot zakonito plačilno sredstvo, razen zbirk, zlasti
zlatih in srebrnih kovancev ter kovancev iz drugih kovin ali
bankovcev, ki običajno niso v uporabi kot zakonito plačilno
sredstvo ali kovancev numizmatičnega pomena;
[…].“
Litovsko pravo
8 Člen 2,
točka 22, Lietuvos Respublikos pridetines vertes mokesčio
statymas (zakon Republike Litve o DDV) določa:
„,Blago‘ je vsaka stvar (vključno z bankovci in
kovanci numizmatičnega pomena), tudi električna energija, plin,
toplota, hlajenje in druge vrste energije. Računalniški pomnilniški
medij se ne šteje za ,blago‘, če je njegova vsebina sestavljena iz
nestandardne programske opreme, to je programske opreme, ki ni bila
razvita za množično uporabo in je potrošniki po namestitvi in
omejenem usposabljanju, potrebnem za izvajanje standardnih operacij
ali funkcij, ne bi mogli uporabljati samostojno.“
Spor o glavni stvari in vprašanji za
predhodno odločanje
9 Glavna
dejavnost družbe Žaidimu valiuta je nakup in preprodaja virtualne
valute spletne videoigre, imenovane „Runescape“ (v nadaljevanju:
zlato), v zameno za običajne valute.
10 Panevežio
apskrities valstybine mokesčiu inspekcija (okrožni državni davčni
inšpektorat v Panevežysu, Litva, v nadaljevanju: okrožni
inšpektorat) je med davčnim nadzorom za obdobje 2020–2023 ugotovil,
da so transakcije menjave, ki jih je opravila družba Žaidimu
valiuta, opravljanje storitev, ki so predmet DDV. Ker družba
Žaidimu valiuta ni niti prijavila niti plačala DDV, ji je bilo tako
z odločbo nacionalne davčne uprave pri ministrstvu za finance
Republike Litve za te transakcije naloženo plačilo DDV skupaj z
zamudnimi obrestmi in plačilo globe.
11 Družba
Žaidimu valiuta je zoper to odločbo vložila pritožbo pri Mokestiniu
ginču komisija prie Lietuvos Respublikos Vyriausybes (komisija za
reševanje davčnih sporov pri vladi Republike Litve), ki je
predložitveno sodišče. Ta družba trdi, da bi bilo treba „zlato“
opredeliti kot virtualno valuto in da bi morale biti zato
transakcije menjave te valute v običajne valute oproščene DDV, kot
je Sodišče razsodilo v zvezi z „bitcoinom“ v sodbi z dne
22. oktobra 2015, Hedqvist (C-264/14, EU:C:2015:718). V
nasprotnem primeru bi šlo za večnamenske kupone, ki prav tako niso
predmet DDV. Vsekakor družba Žaidimu valiuta trdi, da okrožni
inšpektorat napačno meni, da je treba kot davčno osnovo razumeti
celotno prodajno ceno „zlata“, in ne le razliko med nabavno in
prodajno ceno tega zlata.
12 Okrožni
inšpektorat trdi, da „zlato“ ne more biti opredeljeno kot virtualna
valuta, saj ga je mogoče uporabljati le v spletni video igri, zato
gospodarska dejavnost, ki jo opravlja družba Žaidimu valiuta, ni
dejavnost trgovanja z virtualnim denarjem niti opravljanje
finančnih storitev. Trdi tudi, da „zlata“ ni mogoče opredeliti kot
večnamenski kupon, ker ga izdaja razvijalec igre, in ne družba
Žaidimu valiuta.
13 Predložitveno
sodišče ugotavlja, da mora igralec, preden ustvari račun v igri
„Runescape“, sprejeti pravila, v skladu s katerimi se nanj ne
preneseta niti lastništvo njegovega računa niti lastništvo
izdelkov, povezanih z igrami (med katerimi je „zlato“). Vendar pa
ugotavlja, da so mu z „zlatom“ v tej igri podeljene določene
pravice in da mora subjekt te igre zagotoviti določene storitve. V
teh okoliščinah se sprašuje, ali je za davčne namene prihodke od
prodaje virtualne valute, uporabljene v spletni videoigri, mogoče
enačiti s prihodki od prodaje običajnih valut. Če je odgovor
nikalen, se sprašuje, ali je mogoče „zlato“, če ga je mogoče
zamenjati za različno blago in storitve v taki igri, opredeliti kot
„bon“, zlasti kot „večnamenski kupon“ v smislu člena 30a,
točki 1 in 3, Direktive o DDV.
14 V teh
okoliščinah je Mokestiniu ginču komisija prie Lietuvos Respublikos
Vyriausybes (komisija za reševanje davčnih sporov pri vladi
Republike Litve) prekinila postopek in Sodišču predložila ti
vprašanji:
„1. 1. Ali
prodaja ,zlata‘ iz igre ,Runescape‘ spada med oproščene transakcije
iz člena 135(1)(e) Direktive [o DDV]?
2. Če je
odgovor na prvo vprašanje nikalen, kaj je glede na določbe
Direktive o DDV davčna osnova pri ,zlatu‘ iz igre: skupno plačilo
za prodajo ,zlata‘ iz igre ali samo razlika med nakupno in prodajno
ceno, pri čemer trgovec za prenos ,zlata‘ iz igre ne zaračuna
posebne provizije?“
Vprašanji za predhodno
odločanje
15 Iz navedb v
predložitveni odločbi je razvidno, da to sodišče ob upoštevanju
predmeta spora o glavni stvari dvomi o tem, ali so transakcije
prodaje „zlata“ iz postopka v glavni stvari predmet DDV. Tako se v
okviru prvega vprašanja sprašuje, ali te transakcije spadajo med
oproščene transakcije iz člena 135(1)(e) Direktive o
DDV.
16 Drugo
vprašanje je postavljeno, če je odgovor na to prvo vprašanje
nikalen, in se nanaša na davčno osnovo za DDV za te transakcije v
skladu z določbami Direktive o DDV. Čeprav predložitveno sodišče v
okviru tega drugega vprašanja ni opredelilo nobene določbe te
direktive, za razlago katere naj bi zaprosilo, pa iz navedb v
predložitveni odločbi izhaja, da se sprašuje, ali „zlato“ spada pod
pojem „kupon“, zlasti „večnamenski kupon“ v smislu člena 30a,
točki 1 in 3, navedene direktive, tako da, če je tako, bi
bilo treba DDV obračunati na razliko med prodajno in nakupno ceno
tega „zlata“. Sprašuje se tudi, ali so, nasprotno, te transakcije
zajete s pojmom „opravljanje storitev“, kar pomeni, da je celotna
prodaja tega „zlata“ predmet DDV v skladu s členom 73 iste
direktive.
17 V teh
okoliščinah je treba šteti, da predložitveno sodišče z vprašanjema,
ki ju je treba obravnavati skupaj, v bistvu sprašuje, ali je treba
člen 135(1)(e) Direktive o DDV razlagati tako, da se za
transakcije, pri katerih gre za menjavo resničnih valut za plačila
enot virtualne valute, ki se lahko uporabi le v spletni videoigri,
uporablja oprostitev DDV iz te določbe. Če je odgovor nikalen, se
sprašuje, ali je treba člen 30a, točki 1 in 3, te
direktive razlagati tako, da te enote virtualne valute, kadar
omogočajo dostop do nekaterih funkcij v tej igri, spadajo pod pojem
„kupon“, zlasti „večnamenski kupon“ v smislu te določbe, tako da je
treba DDV obračunati na razliko med prodajno in nakupno ceno tega
„zlata“.
18 Uvodoma je
treba spomniti, da gre v skladu s sodno prakso Sodišča pri
oprostitvah, navedenih v členu 135(1) Direktive o DDV, za
samostojne pojme prava Unije, katerih namen je izogniti se razlikam
pri uporabi ureditve DDV v posameznih državah članicah (sodbi z dne
22. oktobra 2015, Hedqvist, C-264/14, EU:C:2015:718,
točka 33 in navedena sodna praksa, in z dne 9. marca
2023, Generali Seguros, C-42/22, EU:C:2023:183,
točka 28).
19 Poleg tega
se izrazi, ki so bili uporabljeni za opis navedenih oprostitev,
razlagajo ozko, saj te oprostitve pomenijo izjeme od splošnega
načela, na podlagi katerega se DDV plačuje za vsako storitev, ki jo
davčni zavezanec opravi za plačilo (sodbi z dne 22. oktobra
2015, Hedqvist, C-264/14, EU:C:2015:718, točka 34 in navedena
sodna praksa, ter z dne 9. marca 2023, Generali Seguros,
C-42/22, EU:C:2023:183, točka 29).
20 Vendar pa
mora biti razlaga navedenih izrazov v skladu s cilji, ki se
uresničujejo z oprostitvami iz člena 135(1) Direktive o DDV,
in mora spoštovati načelo davčne nevtralnosti, ki je neločljivo
povezano s skupnim sistemom DDV. To pravilo ozke razlage tako ne
pomeni, da je treba izraze, uporabljene za opredelitev oprostitev
iz tega člena 135(1), razlagati tako, da bi se jim odvzeli
učinki (sodba z dne 22. oktobra 2015, Hedqvist, C-264/14,
EU:C:2015:718, točka 35 in navedena sodna praksa).
21 V zvezi s
tem je iz sodne prakse Sodišča razvidno, da je namen oprostitve
finančnih transakcij, naštetih v členu 135(1), od (d) do (f),
plačila DDV zlasti ta, da se odpravijo težave, povezane z
določitvijo davčne osnove in zneska DDV, ki se lahko odbije (sodba
z dne 22. oktobra 2015, Hedqvist, C-264/14, EU:C:2015:718,
točka 36 in navedena sodna praksa).
22 Poleg tega
so transakcije, oproščene plačila DDV na podlagi teh določb,
finančne storitve, čeprav ni potrebno, da jih izvedejo banke ali
finančne ustanove (sodba z dne 22. oktobra 2015, Hedqvist,
C-264/14, EU:C:2015:718, točka 37 in navedena sodna
praksa).
23 V tem okviru
je treba spomniti, da člen 135(1)(e) Direktive o DDV določa,
da države članice oprostijo transakcije „v zvezi z valuto, bankovci
in kovanci, ki se uporabljajo kot zakonito plačilno
sredstvo“.
24 V zvezi s
tem je Sodišče že odločilo, da so transakcije, ki se nanašajo na
valute, ki niso običajne, to je druge valute, ki niso denar, ki je
zakonito plačilno sredstvo v eni ali več državah članicah, finančne
transakcije, če sta stranki te valute pri določeni transakciji
sprejeli kot alternativno plačilno sredstvo zakonitim plačilnim
sredstvom in ima zgolj funkcijo plačilnega sredstva (sodba z dne
22. oktobra 2015, Hedqvist (C-264/14, EU:C:2015:718,
točka 49).
25 Čeprav o
opredelitvi transakcij iz postopka v glavni stvari glede na
okoliščine zadeve v glavni stvari odloča le predložitveno sodišče,
je Sodišče pristojno, da iz določb Direktive o DDV, v obravnavanem
primeru iz njenega člena 135(1)(e), izlušči merila, ki jih to
sodišče lahko ali mora uporabiti v ta namen (glej po analogiji
sodbo z dne 18. aprila 2024, Finanzamt O (Enonamenski kuponi),
C-68/23, EU:C:2024:342, točka 45).
26 Iz sodne
prakse, navedene v točki 24 te sodbe, tako izhaja, da
oprostitev iz člena 135(1)(e) Direktive o DDV lahko zajema
transakcije v neobičajnih valutah, če sta izpolnjena dva
kumulativna pogoja, in sicer, prvič, da so stranke transakcije te
valute sprejele kot alternativno sredstvo zakonitim plačilnim
sredstvom, in drugič, da namen navedenih valut ni drugačen od
namena plačilnega sredstva.
27 Na prvem
mestu, za ugotovitev, ali transakcije iz postopka v glavni stvari
pomenijo finančne transakcije, oproščene DDV na podlagi
člena 135(1)(e) Direktive o DDV, je treba preučiti, ali
„zlato“ iz spletne videoigre iz postopka v glavni stvari torej
izpolnjuje ta pogoja.
28 Iz podatkov,
ki jih je predložilo predložitveno sodišče, je razvidno, da je
„zlato“ namenjeno le temu, da se uporablja v spletni videoigri, in
da zato ni valuta, ki bi bila zunaj te igre sprejeta kot plačilno
sredstvo za pridobitev resničnega blaga ali storitev. Poleg tega se
zdi, da to ugotovitev potrjuje dejstvo, da pogoji uporabe te igre v
bistvu določajo, da proizvodi, povezani z navedeno igro, med katere
spada „zlato“, ne pripadajo igralcem. V teh okoliščinah torej
„zlato“ ne izpolnjuje pogojev iz točke 26 te sodbe, kar pa
mora preveriti predložitveno sodišče.
29 Zato
transakcije nakupa in prodaje zlata ne morejo biti oproščene na
podlagi člena 135(1)(e) Direktive o DDV.
30 Ob
upoštevanju vprašanj predložitvenega sodišča, na katera je bilo
opozorjeno v točki 16 te sodbe v zvezi z davčno osnovo teh
transakcij, je treba na drugem mestu ugotoviti, ali „zlato“ lahko
pomeni večnamenski kupon v smislu člena 30a, točka 3, te
direktive.
31 V zvezi s
tem je treba opozoriti, da člen 30a, točka 1, Direktive o
DDV določa dva kumulativna pogoja, da se instrument lahko opredeli
kot kupon. Po eni strani mora biti kupon instrument, za katerega
velja obveznost, da se sprejme kot celotno ali delno plačilo za
dobavo blaga ali opravljanje storitev. Po drugi strani je treba
blago, ki se dobavi, ali storitve, ki se opravijo, ali identiteto
njihovih morebitnih dobaviteljev oziroma izvajalcev navesti na
samem instrumentu ali v ustrezni dokumentaciji, zlasti v splošnih
pogojih uporabe tega instrumenta.
32 V
obravnavanem primeru, tudi če bi bil drugi od teh pogojev
izpolnjen, se ne izkaže, da „zlato“ izpolnjuje prvi pogoj. Kot je
generalna pravobranilka navedla v točki 44 sklepnih predlogov,
je namreč „zlato“ glede na to, da je eden od elementov spletne
igre, samo po sebi podobno elektronski storitvi, ki je sestavni del
te igre. V zvezi s tem je očitno, da „zlato“, ki je predmet
transakcij menjave družbe Žaidimu valiuta, kakor so opisane v
točki 9 te sodbe, torej v obravnavanem primeru pomeni potrošno
korist, in sicer storitev, ki jo prejme prejemnik in ki jo kot
takšno uporabi v okviru spletne videoigre. Tako „zlato“ ni, kot
kupon, namenjeno zagotavljanju poznejše potrošne koristi v obliki
storitve, ki jo je še treba določiti.
33 „Zlata“
torej ni mogoče opredeliti kot kupon v smislu člena 30a,
točka 1, Direktive o DDV. Posledično ga ni mogoče opredeliti
kot večnamenski kupon v smislu člena 30a, točka 3, te
direktive.
34 Iz tega
izhaja, da mora zato, ker je treba „zlato“ opredeliti kot
elektronsko storitev, davčno osnovo za transakcije menjave valut z
namenom plačila za to „zlato“ sestavljati celotno plačilo za
prodajo zlata, v skladu s splošnim pravilom iz člena 73
navedene direktive.
35 Glede na
zgoraj navedene preudarke je treba na vprašanji
odgovoriti:
– člen 135(1)(e)
Direktive o DDV je treba razlagati tako, da se za transakcije, pri
katerih gre za menjavo dejanskih valut z namenom plačila za enote
virtualne valute, ki se lahko uporabi le v spletni videoigri, ne
uporabijo oprostitve DDV iz te določbe, in
– člen 30a
te direktive je treba razlagati tako, da te enote virtualne valute,
kadar omogočajo dostop do nekaterih funkcionalnosti v tej igri, ne
spadajo pod pojem „kupon“, zlasti pod pojem „večnamenski kupon“ v
smislu te določbe, tako da je treba DDV na te transakcije plačati v
skladu s splošnim pravilom iz člena 73 navedene
direktive.
Stroški
36 Ker je ta
postopek za stranki v postopku v glavni stvari ena od stopenj v
postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.
Stroški za predložitev stališč Sodišču, ki niso stroški omenjenih
strank, se ne povrnejo.
Iz teh razlogov je Sodišče (drugi senat)
razsodilo:
1. Člen 135(1)(e)
Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem
sistemu davka na dodano vrednost, kakor je bila spremenjena z
Direktivo Sveta (EU) 2016/1065 z dne 27. junija 2016, je treba
razlagati tako, da se za transakcije, pri katerih gre za menjavo
dejanskih valut z namenom plačila za enote virtualne valute, ki se
lahko uporabi le v spletni videoigri, ne uporabijo oprostitve davka
na dodano vrednost iz te določbe.
2. Člen 30a
Direktive 2006/112, kakor je bila spremenjena z Direktivo
2016/1065, je treba razlagati tako, da enote virtualne valute,
kadar omogočajo dostop do nekaterih funkcionalnosti v tej igri, ne
spadajo pod pojem „kupon“, zlasti pod pojem „večnamenski kupon“ v
smislu te določbe, tako da je treba davek na dodano vrednost na te
transakcije plačati v skladu s splošnim pravilom iz člena 73
navedene direktive.